Pravzaprav smo mi današnji Istrijani vsi potomci foreštov, ki so se pred stoletji, ali pred kratkim priselili v Slovensko Istro. Verjetno se spomnite ponarodele pesmi Otavija Brajka “Ko sem bil še za pompjerja” in se je Pesjan odselil v tujino, iz Dekanov v Piran. To je za našo Istro tipično, niso forešti samo tisti ki so se priselil izpod slovenskih gora in močvirij, ali veliko dlje z vzhodnega Balkana, temveč tudi vsi tisti Istrijani in Istrijanke, ki so se preselili iz ene vasi v sosednjo vas. Po tem kriteriju smo pravzaprav vsi forešti (tujci), saj vaščani ene vasi imajo vse ostale za forešte, v drugi vasi podobno in tretji prav tako.
Na prvi sliki, katere izvirnik hrani Trost Borut in sem jo le malo izboljšal in pobarval, stoji na levi Ugo Norbedo, kmet s tedanjo kmetijo na Provah, ki jo je podedoval od staršev. Bil je Italijan in ni zbežal v Italijo kot mnogi, tudi, na primer, njegov brat, ki je imel kmetijo pod njegovo v smeri proti morju. Ker se je bilo takoj po vojni težko preživljati s kmetijstvom, je delal za takratno koprsko mlekarno. S zaruznjenim kamionom so zbirali mleko po celem hribu, na področju Prove, Žusterna in Semedela in izolskem podeželju. Po končanem delu prevažanja mleka je delal na svoji kmetiji in kasneje, ko so se cene kmetijskih pridelkov in vina dvignile postal uspešen kmet. Pravil mi je, da je včasih, ko je bil šofer bolan, on vozil kamion, čeprav ni imel vozniškega dovoljenja. Sicer nikoli ni naredil vozniškega in vozil brez vozniškega dokler ni odšel tja za mavrico. Priimek Norbedo izvira iz okolice trsta in Milj, čeprav je izvor neznan, a predvidevajo, da je nemškega izvora. Oče njegove žene, je bil strokovnjak za vodnjake, kopal, zidal je nove in popravljal stare po celem področju Semedel, Žusterne in Prove. Poklic, ki se ga je naučil od svojega očeta, je že davno pozabljen. Tudi njegovi in Ugotovi predniki so se nekoč davno priselili v te kraje. Na sredi prve slike je Dreja Ivančič, ki je bil v otroških letih sovrstnik mojega očeta Ivana Ivančiča v vasi Gabrovica. Oba sta po vojni prišla stanovat v Žusterno oziroma Prove in tukaj tudi ostala do konca svojega življenja. Alora nekoč dva forešta, čeprav Gabrovica ni daleč in so predniki Ivančičev v vasi zabeleženi v starih listinah nekaj sto let nazaj.
Tudi moja mati Antonija Ivančič (Tončka), pred poroko Škrinjar, ni prišla od daleč. Prišla je iz slovenske vasi Lonjer pri Trstu, ker je pač morala po vojni zbežati iz cone A v cono B Svobodnega Tržaškega Ozemlja. V coni A pod ameriško upravo so jo preganjali nekdanji domobranci, ker je bila partizanska učiteljica in upornica, zato je pribežala v Istro, ki je bila tedaj pod jugoslovansko vojaško upravo. Tukaj je ostala do konca življenja. To je bilo več desetletij nazaj, a tudi danes, tako kot nekoč, eni odhajajo, drugi prihajajo, tako, da ni zgrešeno povedati, da smo v Istri vsi baštardi, oziroma mešanica različnih narodov in kultur. Sam imam shranjen rojstni list, ki ga je izdal Istrski okrožni Ljudski odbor, torej potrdilo o istrskem poreklu, kar še vedno ne pomeni, da za nekoga nisem domačin, temveč forešt.
Naj zaključim, da smo domačini vsi tisti, ki se tukaj počutimo doma, ne glede na to, ali smo Slovenci, Hrvati, Italijani, ali baštardi, mešanica vseh teh, pa čeprav bomo v hecu, še vedno, en drugega špotali s forešti.
