O izvrševanju smrtnih obsodb sva s Stankom že nekaj pisala, predvsem o obešanju pod Avstrijo tam kjer je bila tovarna Tomos. Pa o giljotiniranju pod Francozi pred kavarno Ložo, dočim so pod Benetkami to opravljali na današnjem Brolu, kjer je tudi stal kip pravice.
Danes samo ena resnična anekdota o posebni vrsti kazni – davljenju. To je bilo rezervirano za grofe, kneze in ostalo elito tistega časa. Rezultat je isti kot pri obešanju, s to razliko da to z redkimi izjemami niso izvrševali javno ampak tako kot je takrat elita živela – ločeno od naroda in skrita očem javnosti, največkrat na dvorišču zapora. V Kopru je to bilo na dvorišču zaporov, tam za sodnimi vrati, v kotu pretorske palače.
Neki graščak po imenu Jože Kersajner iz okolice Pazina je bil v Kopru leta 1601 obsojen na davljenje zaradi hudih zločinov, o vrsti katerih pa ni zapisov v takratnih kronikah. Za izvršitev niso našli rablja, saj je bil postopek davljenja nič kaj prijeten tudi za take profile kot so bili rablji. V takih primerih je bil za izvrševanje kazni določena rezervna oseba – Konestabelj, neke vrste sodni izvršitelj ali kot bi rekli “dekle za vse”. Ta Gašper Duinzarello pa ni bil ravno navdušen na to kar ga je čakalo in je pravočasno zbrisal iz mesta. Navzdol po hierarhični lestvici je to čakalo občinskega konjarja, ki si je poklical na pomoč še štiri kolege hlevarje. Sam postopek je bil namreč mnogo bolj neroden kot pri španski garoti, kjer je rabelj samo privijal kaznjenca okoli vratu tako dolgo dokler ni oseba pač škripnila. Pri tej beneški metodi so to delali z vrvjo in močjo lastnih mišic, kar je lahko tudi trajalo malo dalj. No, fantje so se izkazali in zadevo uredili profesionalno.
Za pobeglega Gašparja ne vemo koliko časa je potreboval, da se je ojunačil in vrnil v svoje mesto.