Steber pravice ali zloglasni steber, kakor so mu rekli Koprčani, da ga ne bi zamenjevali s Pravico na pretorski palači. Nekje do propada Benetk je bil postavljen na sredini Brola, kar lahko vidimo iz načrta iz leta 1619. Ob njem so izvrševali vse oblike kazni, tudi smrtne. Seveda so še prej morali iztisniti iz nesrečneža priznanje. Najbolj razširjen “priznanovalec” je bil jetnik privezan z vrvjo za roke in dvignjen pod strop. Vsake toliko so vrv spustili, da si je jetnik polomil čim več udov. Raznim tatičem so nato samo odrezali desno zapestje, za hujše prekrške pa je bilo obglavljanje ali obešanje. Seveda pa je pred tem nesrečnik bil zvlečen s konjem na morišče in spotoma so mu še odsekali roko ali dve. Po usmrtitvi je bila procedura odvisna od teže zločina. Tiste ta hujše so po usmrtitvi s pomočjo štirih konjev razčetverili in četrtine obesili na razne glavne ulice.
Po propadu Benetk in prihodu Francozov, ki so s seboj prinesli svojo igračko – giljotino, so usmrtitve bile na glavnem placu, pred Ložo, tako da so veljaki lepo sedeli in pijuckali kavo medtem ko se je glava kotalila v koš.
S prihodom Avstrijcev so bile sicer redke usmrtitve na tako imenovanem Marsovem polju, tam kjer je, seveda mnogo kasneje, bila tovarna Tomos. Tam je bilo mnogo prostora za publiko, ki je že od davnih časov rada prisostvovala takim eksekucijam. O najspektakularnejši usmrtitvi takrat, sva oba s Stankom tudi pisala, saj je bil obsojenec duhovnik iz Ospa in občinska oblast ni mogla dobiti nobenega, ki bi se upal farja obesit, tako da je moral priti rabelj s severa države.
O fašističnem obdobju pa tako vemo koliko so naših domoljubov ustrelili, a so to delali na bolj njihovem terenu, v zaporih.
