Nikamor nismo šli, niti v Gorico, da bi nam lahko ukradli stolico. Bili smo tukaj, a pred našimi očmi, sredi belega dneva, so nam ukradli stolico, oziroma odvzeli možnost sedenja na dolgi kamniti klopi, kjer so sedele in se družile generacije Koprčanov, Koprčank in obiskovalcev, zadnjih nekaj stoletij. Sam nikakor nisem proti novi oštariji na najlepšem koprskem trgu in če bi mize s stolicami premaknili dva metra od dolge kamnite klopi proti sredini trga, bi bil javni prostor ohranjen in kamnita klop dostopna vsem, za sedenje na njej.
Fotografi in slikarji so na kamnitih klopeh na robu trga; pred Armerijo, pred kavarno Loža in pred stolno cerkvijo, ovekovečili mestne kmete Paolane in druge koprske prebivalce v preteklih stoletjih pa vse do lanskega leta. Gospoda je večinoma sedela v kavarni Loža, a tudi na kamnitih klopeh, skupaj z ribiči, mestnimi kmeti, drugimi meščani in obiskovalci mesta. Na teh klopeh je bilo slišati vsakodnevne čakole, sklepale so se kupčije, dogovori, nova poznanstva in še čisto rosne ljubezni. Tudi najstniki moje generacije smo sedeli tam na kamnu in čakali da se konča pouk na gimnaziji in ekonomski šoli. Iza turna iz smeri Brola so se prikazale prve pupce in zakorakale preko trga mimo nas navzdol po Kidričevi proti tedanji avtobusni postaji. Posebno spomladi, ko so pospravile v omare zimska oblačila, jih je bilo veselje pogledati, ko so v tesno se prilegajočih majicah in srajčkah, paradirale preko trga medtem, ko jim je rahel vetrič frfotal mini krilca. Nehote so se srečale oči in vžgala se je iskrica, ki se je marsikdaj razplamtela v plamen mladostne ljubezni.
Razumem, bili so drugi časi, ko so občinarji, potem, ko so poskrbeli zase, skrbeli tudi za občane, gradili stanovanja, vrtce, šole, zdravstvene ambulante, bolnico, javne parke, javne prevoze in še marsikaj drugega v korist občanov. Konec, koncev je bilo vse naše, skupno, tudi uradno, seveda do “privatizacije”, ko se je vse spremenilo.
Pravijo, da je potrebno pomagati najprej poslovnežem, oziroma tistim, ki so baje motor napredka in blagostanja vseh ostalih. V bistvu narobe svet, kjer Robin Hood jemlje revežem in daje bogatim. V tem kontekstu tudi na občini deluje občinski svet od skrajne levice, do skrajne desnice, skupaj s levo-desno sredino. Kradejo nam celo senco, ki nas je hladila v poletni vročini, padajo drevesa v mestu, eno za drugim, a nadomestna drevesa se sadijo v parkih izven mestnega jedra. počasi izginjajo tudi parki, ker potrebujemo nova parkirišča. Na občini bi se morali zavedati, da so izvoljeni za to, da upravljajo z našo skupno lastnino. Zgleda, da ni tako saj zadnje čase z občinskim, torej našim skupnim denarjem urejajo javni prostor v korist poslovnežev – oštirjev, kot je to primer na prenovljenem trgu pred Pokrajinskim muzejem, kjer so odstranili drevesa in nenazadnje na Titovem trgu kjer so privatizirali kamnito klop ob Armeriji, v korist oštirja.
Na prvih treh slikah vidimo, kako so meščani nekoč sedeli na kamniti klopi pred Armerijo, kjer to ni več možno. Na četrti sliki sem združil dve fotografiji. Na zgornji iz lanskega leta, kjer še vidimo veliko prebivalcev sedeti na kamniti klopi, medtem, ko je na spodnji prostor že privatiziran, saj so tik ob kamniti klopi postavljene mize s stolicami od oštarije v stavbi Armerije, ki onemogočajo sedenje na klopi.
Ben, ben pesmo stat, saj proti burji ne moremo sc….