Malo čudno zgleda, a Koper je pred 100 in več leti imel med 10.000 prebivalci kar preko 4000 ljudi ki so se ukvarjali s kmetijstvom. Vsako jutro je mesto zapustilo stotine vozov, ki so se razpršili po bližnji okolici, na svoje ali najete njive. Vsa okolica je bila obdelana do zadnjega metra in pridelki ki so jih koprski kmetje – paolani, pripeljali iz teh njiv so na daleč sloveli po svoji ranosti in kvaliteti. Njihov zgodnji grah so ponujale celo gostilne v daljnem Milanu, zgodnje češnje, hruške in breskve pa so šle vse na borzo v Trstu, od koder so jih vozili daleč po kontinentu.
Leta 1925 so recimo na odkupni tehtnici pred Mudo stehtali 143 ton graha preko 100 ton češenj in skoraj 100 ton hrušk – številke o katerih najbrž današnji odkupovalci lahko le sanjajo.
Pri taki pridelavi ni čudno da so lastniki propadlih solin desetletje moledovali pri centralni vladi za njihovo izsušitev. Ko se je to leta 1931 zgodilo, seveda z državnim denarjem, so cene teh parcel poskočile za 10x in že v nekaj letih po izsušitvi so vsa nova polja bila v funkciji, kar lahko vidimo na posnetku iz leta 1953. Čeprav je slika črno bela kažejo različni odtenki na raznovrstnost pridelave vseh vrst zelenjave – od radiča do lubenic, katere smo takratni mulci nadvse radi rabutali.
Z emigracijo in industrializacijo se je z leti število obdelovalcev hitro krčilo in na sliki iz leta 1963 že lahko vidimo da so njive ali zaraščene ali samo za košnjo sena za govedorejo. Dandanes so vse te površine ali pozidane ali namenjene neki novi vrsti rekreacije, kjer potrebuješ čisto druga orodja.