Vse v eni zgradbi in v treh slikah. O vseh funkcijah te zgradbe sem že pisal, a zmeraj kaj novega se najde. Tokrat slika iz časa ko je to bilo še skladišče soli. Zgrajena v sredini 19. stoletja, ni bila dolgo v svoji prvotni funkciji. Soline so bile že v svojem zatonu in kljub ugodnim vremenskim razmeram ni bilo v mestu in okolici dovolj delovne sile ki bi sol nabirala. Zato je zgradbo leta 1902 kupil koprčan Depangher ki je v Gradežu že imel tovarno za konzerviranje in začel tudi tu s konzerviranjem in soljenjem rib. Sardele so solili tudi zato, da so v zimskem času, ko ni bilo ribolova in svežih sardel, le-te lahko vlagali v konzerve. Vlagali so tudi sardele v šalši, filete inčunov, sardele brez glave in v soli za prodajo po trgovinah.
Po smrti Depangherja se je zvrstilo več lastnikov, dokler ni pod Italijo to kupilo podjetje iz Genove ADELSA (po lastniku: Attilio de Langlade Societa Anonima). Po vojni je delovalo kot IKRA, ob gradnji Luke pa so zgradbo podirali po delih, kakor jim je odgovarjalo. Največji del je bil podrt ob gradnji severne obvoznice, tako da je danes ostal samo vzhodni del poslopja v funkciji delavnic v Luki. Vsekakor je bila to najdaljša zgradba v mestu saj je bila dolga preko 150 metrov, dočim je recimo današnja Taverna, nekdaj glavno beneško skladišče S. Marko, dolga le okoli 50m.
