O eni taki niši v Marušičevi ulici sem že pisal. V njej je maja 1945 neki meščan zaprosil “vsemogočnega” da jih reši vsega hudega. Takratni italijanski prebivalci mesta so namreč videli osvoboditev s strani partizanov kot neko kugo in temu primerno so hiteli klicati na pomoč svoje svetnike. Sicer so te votivne zadeve lahko v obliki podob, kipcev ali niš v fasadah. Takim pravimo tudi tabernakelj.
En tak tabernakelj sicer mnogo starejši od tistega v Marušičevi ulici imamo v Dimnikarski, kjer je leta 1737 neki Zvane (Žuane, Ivan, Giovanni, tudi Johann pod Avstrijo) Umer, izrazil svojo vdanost samemu Svetemu Krištofu, zaščitniku popotnikov.
Nad kipcem je tudi takratni grb te družine. Umerji so v 18. in 19. stoletju namreč dali kar nekaj vikarjev in kanonikov v koprski škofiji. Pa pravijo da jabolko ne pade daleč od drevesa. Najbrž je bil sadovnjak na strmem pobočju.
