Ravno ker je tak dan, bom malo o pokopavanju v našem kraju. Kdorkoli se v mestu loti kakšnih gradbenih del ima veliko verjetnost da bo naletel na stare grobove in to v večini otroške. Pa niso to kakšni povojni poboji, kot sem že videl neke komentarje ob takih odkritjih, niti niso nune zakopavale produkte svojih grehov. V mestu namreč ni bilo pokopališč kot smo jih vajeni dandanes. Pokopavalo se je samo na področjih cerkva. Gospoda v cerkvi, siromaki in manj siromaki pa okoli cerkve. V mestu je bilo v razponu 1000 let 42 cerkva, za tiste v prvem tisočletju pa nisem našel podatkov (najbrž jih sploh ni). To pomeni 42 lokacij kjer se najdejo grobovi. Večina teh cerkva je bilo že zdavnaj porušenih ali spremenjenih v bivalne prostore, zato lahko naletiš na presenečenja kjerkoli. Ogromno teh grobov je otroških iz preprostega razloga, saj je bila umrljivost otrok do 5 leta starosti petdeset, in v primerih epidemij še več odstotkov. S stoletji je zmanjkovalo prostora in tako so mnogo grobov prekopavali, grobnice v cerkvah pa so spreminjale “stanovalce”.
Izven mesta so pokopavali samo v primerih epidemij kuge, ki so terjale tudi do 80% človeških življenj. Te so pokopavali v Semedeli najbrž že mnogo prej kot so zgradili zahvalno cerkev leta 1640, saj je kuga začela s smrtonosnimi epidemijami že 300 let prej.
Pokopavanje v mestu pa se je končalo s prihodom Francozov, ki so to leta 1806 enostavno prepovedali in dali zgraditi sedanje pokopališče v Škocjanu.
Na prvi sliki vidimo to pokopališče z enim najbolj zanimivih spomenikov kjer počiva koprski arhitekt Grassi, ki je delal za siamskega (danes tajskega) kralja konec 19. stoletja. Na drugi sliki vidimo cerkev v Semedeli, kjer je pod tistimi topoli na tisoče ostankov nekdanjih žrtev kuge. In na koncu še odkrito grobišče v bližini koprskega župnišča.