Seveda niso patagonski kalamari, te dobiš skoraj v vsaki gostilni, ocvrte, ali na žaru. Tudi goriški niso, čeprav nanje pomisli večina mladih, ko omeniš glasbeno skupino Kalamari. Goriški so nastali veliko let kasneje, šele leta 1993. Koprski so zagotovo tudi jadranski kalamari, saj je mesto kjer so nastali ob morju Adrijanskem. Kakorkoli obrnem, so mi polepšali najstniška leta. Spominjam se, ko so sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, igrali v atriju koprske gimnazije za ples.
Gimnazijcem so tiste čase, njihovi predavatelji polnili glavo, da so bodoča elita, a mi, bodoči delavski razred s kovinarske šole, smo turi prišli v gimnazijo na ples. Vseeno nismo bili ravno bumbarji, kar naj bi postali bodoči delavci. Na vhodu je bilo kar nekaj gimnazijcev, ki so pazili, da kdo ne gre noter brez vstopnine. Šoldov nismo imeli, škršele prazne, pa smo organizirali ruk. Ruk je potekal tako, da se nas je zbralo nekaj deset v dolgi vrsti, eden za drugim, pred vhodom v atrij. Ko nas je bilo dovolj, je zadnji na ves glas zakričal: “RUK” in začel na vso moč porivati naprej tistega pred seboj. Vsi postavljeni v dolgi vrsti so porivali tistega pred seboj in smo kot lokomotiva z dolgo kompozicijo vagonov odnesli vse pred seboj. Gimnazijce, ki so varovali vhod je neustavljiva vrsta mladcev odnesla s seboj ali odrinila levo in desno od vhoda in mi smo bili notri z vhodom za nami. Edina slaba stran ruka je bila, ta, da nekaj tistih, ki so stali na repu vrste, ni uspela priti noter zastonj.
Takrat so preigravali trenutne pop in rock pesmi in bili so res dobri. Kasneje ko sem jim je pridružil še pevec Gaber in malo kasneje Zvone Petek in Žare Bandelj in so razturali komade R&B, so bili še boljši. Sam se jih spominjam tudi s terase v Žusterni in seveda koncerta v legendarni dvorani Arigoni v Izoli. Res škoda, da so nehali igrati, ker so nam polepšali tiste čase. Joni – Janez Slokar, je še vedno v formi. Pred kakima dvema letoma, ko sta me Tomi Slokar in Vivijana Mozetič povabila na žur na njuno haciendo, s pogledom na morje, Joni ni prišel brez kitare. Igral in pel je pozno v noč in mi smo peli z njim. Preberimo še utrinek iz spominov Darkota Pertiča:
Darko Petrič je zapisal: Tudi moj spomin ni popoln, bom poskusil. Prijatelji smo v letu 1965 začeli preigravati komade znanih ansamblov. Najprej v kleti bloka pri Janiju, kasneje v dvorani pri trgovinah v Semedeli. Postopoma smo nabavljali potrebno opremo s pomočjo staršev (Trst). V prvi postavi sta bila z nami tudi Andrej Kuralt in Matjaž Bevc. Takrat smo prvič javno nastopili v Kulturnem domu Izola na prireditvi “pokaži kaj znaš”.
Andreja je kmalu zamenjal Nebojša Vranešič. Začeli smo nastopati v atriju gimnazije in mladinskem klubu.
V letu 1967 se je vključil Gaber, poleg beat komadov smo začeli igrati R&B. V tem obdobju se je poslovil Matjaž. Da bi R&B zvenel bolje sta se pridružila saksofonista Zvone Petek in Žare Bandelj. V tej zasedbi smo igrali do pomladi 1969. To poletje sta odšla Jani in Nebojša. Pridružila pa sta se Veri in Emil. Odmaknili smo se na samotno lokacijo v Haloze in po kakšnem tednu ali dveh vaj pripravili koncert v letnem kinu Koper.
Skupaj smo nastopili v različnih krajih po Sloveniji. Zadnji nastop je bil v Ljubljani malo pred novim letom. Nihče od nas ni nameraval postati profesionalni glasbenik in vsi smo že začeli študij na fakultetah, zato smo se odločili, da prenehamo skupno glasbeno delovanje in se razšli.
Foto album
