O škofu Ivanu Glavini, je pisal že Boris, a bom dodal še nekaj podatkov, ki jih še nismo objavili. Ivan se je 13. aprila 1828 rodil v kmečki družini Blaža in Marije Petaros v Borštu. Dve leti (1841, 1842) je študiral gramatiko na koprski gimnaziji, nato je odšel v Trst, kjer je leta 1846 dokončal 2. razred humanistike. Na Dunajski univerzi je doktoriral iz teologije in je bil 17. avgusta 1852 posvečen v duhovnika. Leta 1878 je bil imenovan za Poreško Puljskega škofa, a 19. marca 1882 je postal Tržaško Koprski škof in to funkcijo opravljal do leta 1895.
Še posebno se je posvetil izobraževanju mladine, tako, da je v Kopru leta 1880 ustanovil in dal zgraditi Poreško-Puljski škofijski internat, oziroma dijaški dom, za koprske gimnazijce, ob današnji Cankarjevi ulici (nekdanja via Eugenia). Leta 1883 je dal zgraditi v Trstu internat (dijaški dom) za slovenske in hrvaške dijake, zaradi česar so ga italijanski iredentisti, oziroma skrajni italijanski nacionalisti preganjali in napadali, o čemer je bolj podrobno pisal Boris. Pomembno je bilo tudi njegovo pastoralno udejstvovanje, ker je napisal veliko pridig v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku. V Istro je privabil preko 100 duhovnikov iz Češke, ki so se izpopolnili v Gorici, da so lahko maševali v slovenskem in hrvaškem jeziku, kar seveda italijanskim nacionalistom ni bilo prav. Bil je tudi poslanec v Istrskem deželnem zboru, kjer je leta 1880 zaprisegel.
V Trstu in Kopru je pustil trajen pečat, saj je dal obnoviti koprsko stolno cerkev, da je takšna, kot jo danes vidimo, je predvsem njegova zasluga. Sedež koprske škofije, oziroma škofijsko palačo je dal prenoviti in bil prisoten pri otvoritvi prenovljene škofijske palače z vrtom, kot jo vidimo še danes. Iz javnega življenja se je umaknil 3. decembra 1896 in nekaj let pred smrtjo, ga je papež Leon 13. imenoval za titularnega škofa Peluzija.
Vir: Dean Krmac v knjigi “Od semenišča do gimnazije Gian Rinaldo Carli”.