V začetku stoletja, med letoma 1908 in 1909, je bilo v Kopru in okolici veliko betul, osmic in drugih bolj preprostih gostiln, a takšnih, ki bi jih lahko priporočali tujim gostom je bilo bolj malo. Takrat sicer ni bilo Michellinovih zvezdic za gostilne in vodnikov po najboljših gostilnah. V začetku prejšnjega stoletja je izšel vodič po Jadranu (nem. Adria Fuehrer), izdan med letoma 1908-1909 na Dunaju. V Avstro-Ogrskem vodiču je omenjen Koper in priporočali so samo 3 koprske gostilne; “All Alba”, “San Marco” in “Al Merlo”. V Žusterni je omenjen penzion Hotel pri Palači – “Albergho al Palazetto”. Napisali, so, da je osebje prijazno in hrana dobra. Dodatna vrednost hotela je bilo lastno kopališče, so zapisali. Tedaj je morski zaliv V Žusterni – Giusterni segal do podpornega zidu ceste Koper – Izola, ki je bila speljana ob robu zaliva, kot lahko vidimo na 1. sliki. V plitvem zalivu pred tedanjim hotelom je tedanji lastnik Antonijo Zamairn uredil kopališče za goste. Opis plaže pred hotelom ni odražal realnega stanja, verjetno so avtorji vodnika podatke kopirali s kakšnega besedila napisanega pred letom 1902. Namreč leta 1902 so je bil dokončan nasip za ozkotirno železnico Porečanko – Parenzano, ki je v ravni črti prečkal morski zaliv. Od tedaj naprej zaliva ni bilo več, čeprav je ob plimi zelenico med cesto Koper-Izola in železnico poplavilo.
Leta 1909 je je spopmladi, meseca maja je palača last Antonija Zamarina pogorela do tal, čeprav so skupaj s koprskimi gasilci prišli pomagat gasit tudi dijaki in celo zaporniki iz zapora v Kopru. Od stavbe so ostali le štirje zidovi. Stavba je bila zavarovana za 30.000 kron. Zato je na mestu, kjer je stal Hotel al Palazzetto kmalu zrasla nova stavba “Dependance Pension Giusterna”. V pritličju je bila gostilna z restavracijo, oziroma večjim prostorom za prireditve, v nadstropju pa sobe za goste.
Gostilničar Antonio Zamarin je bil aktiven italijanski nacionalist, oziroma italijanski iredentist, član “Lege Nazionale”, V kar nekaj ohranjenih zapisih, ga najdemo med organizatorji fešt z loterijo, v Žusterni in Izoli, kjer so zbirali denar za volilne kampanije italijanskih kandidatov na volitvah. Agitiral je celo za italijanske kandidate v hrvaškem delu Istre. To je počel tudi njegov sin Antonio Zamarin junior, a le v Izoli.
Na zgornji sliki iz leta 1922 so stavbe bolj redke v ospredju vidimo stavbo v kateri je bil najprej penzion, oziroma gostilna s sobami za goste in za njo dolgo stavbo, last tržaških lekarnarjev, ki je bila razdeljena na dva dela, zahodni del urejen za kmete kolone in vzhodni del razkošno opremljen kot počitniška hiša. Za njo je vidna stavba hleva, ki je imela v nadstropju senik, v pritličju živali.
Pravi razcvet je gostilna Žusterna doživela v petdesetih leti prejšnjega stoletja, ko se je sicer zvrstilo nekaj gostilničarjev. Sobe za goste v nadstropju so preuredili v dva stanovanja. V pritličju pa je še vedno delovala gostilna z večjo dvorano za prireditve. V omenjeni dvorani smo otroci iz Žusterne in iz področja Prove prvič gledali film Kekec leta 1954 (črno beli film je iz leta 1951), kar se še danes živo spominjam. V tistem obdobju, je gostilna z baliniščem in plesiščem bila ob nedeljah polna gostov iz Kopra in okolice. V spominu sta mi ostala dva gostilničarja; Kosmina, (oče od Jankota in Mirkota Kosmina) in Olenik, (oče od Miloša Olenika, ki še stanuje v Žusterni.) Za 1. maj so pripravili mlaj in ga namazali z milom, na vrhu je visel pršut, klobase in pomaranče. Roman Bržan je nekaj let zaporedoma z lakoto splezal na vrh mlaja in pobral vse kar je tam viselo. Spominjam se, da je na vrhu mlaja (visok lesen steber), bil obešen pršut, panceta, klobase, sladkarije in pomaranče. Ko so pomaranče padle z vrha mlaja so počile in otroci smo jih pobrali, ker so bile takrat redkost. Gostilna je imela zelo velik vrt in pred vhodom mize s stolicami za goste, kjer so poleti v senci pod drevesi sedeli kvartopirci, ki so igrali briškolo in trešete za en litro, za dobljeno partido. Z vzhoden strani je bilo dolgo balinišče, ki je bilo skoraj vedno zasedeno in ker so tudi oni igrali za vino, so pod večer kugle letele povsod samo tja kamor treba ne.
Ob nedeljah je bilo še posebno živo, saj so prišli gostje, večinoma družine z otroci iz Kopra in okolice, a tudi iz Trsta in od drugje. Spominjam se družine Krivec iz Kopra, ki so ob nedeljah prišli v gostilno na motorju s prikolico. Motor je vozil oče, mati je sedela za njim oba sinova pa v prikolici. Ob balinišču so se vrteli najmanj trije prašiči na ražnju, kjer smo otroci čakali na svoj trenutek, oziroma priliko, ko je možakar za peko prašičev moral oditi na potrebo. Bliskovito smo se približali ražnjem, kjer so se vrteli prašiči in odtrgali delček slastne zapečene kože in stekli na drugo stran gostilne, za stavbo. Za stavbo je bilo tudi skladišče gostilne in pred njim kašete polne veliki steklenic s sifonom. Vzeli smo vsak svojo steklenico, ki je imela na vrhu nekakšno pipico, ko si pritisnil na pipico je sifon šprical ven in mi smo se med seboj špricali. Dokler nas niso opazili in takrat je pela šiba po zadnji plati. Nedeljsko vzdušje so popestrili tudi muzikanti z glasbo za ples. Poslušanje je bilo zastonj, ples na plesišču pa ne. Na vzhodni strani gostilne , v senci, pod visokimi topoli, uredili plesišče pravokotne oblike, ograjeno z lesenimi palicami prepletenimi z zelenim bršljanom in enim vhodom. Vsak par, ki je vstopil na plesišče je moral plačati simbolično vstopnino, kot prispevek za glasbenike. Na odru ob plesišču je skupina glasbenikov igrala za ples. Če nam je uspelo dobiti kje kakšno limono, smo se postavili pred glasbenike in eden izmed nas otrok, je zvečil limono, da je bilo trobentaču in saksofonistu vidno. Kmalu sta začela fušati in po končani pesmi, sta tekla za nami, a kdo bi nas ujel…
To so bili časi, ki se ne morejo več ponoviti, tudi gostilna ne, saj so jo porušili, ko so gradili hotelski kompleks sedanjega Hotela Žusterna.