Ko slišimo kaj o inkviziciji si večinoma predstavljamo da je to bilo daleč od nas, dol v Italiji ali še dalje, v Španiji. Pa smo jo imeli tudi pri nas. O Koprčanu, škofu Petru Pavlu Vergeriju smo že pisali, kakor tudi o njegovi takratni hereziji, saj je podpiral protestantsko gibanje – bil je sodobnik Trubarja in njegov podpornik. In ravno zaradi Vergerija je Rim leta 1548 pooblastil Annibaleja Grisonio kot izrednega komisarja inkvizicije za Istro. Kot vemo je zaradi tega pregona moral Vergerij emigrirati v Nemčijo, kjer je tudi umrl. Leta 1559 pa je Rim odprl v mestu stalno sodišče. Za njegovo delovanje je pooblastil Frančiškanske minorite in njihov samostan je postal sedež te inkvizicije. Razen kakšnega primera o njegovem delovanju ni dosti dokazov, saj so arhivi izginili, najbrž najkasneje ob zaprtju sodišča s strani Francozov leta 1806.
Sedež te inkvizicije so namestili k minoritom, ker je to bil en najstarejših redov v mestu, saj imamo o njem prve zapise že leta 1260. Sam samostan je deloval tudi samo do leta 1806, ko so ga Francozi zaprli, v njegovo cerkev pa namestili svoje konje. Že kmalu po zaprtju so del samostana porušili zaradi izgradnje nove ceste – sedanje Cankarjeve. Zato ima danes zgradba samo en atrij, del drugega je tam kjer je danes vhod. Naslednjih 200 let je v teh prostorih bilo vsega – od vojašnic, skladišč, italijanske gimnazije, cesarskega učiteljišča v slovenskem jeziku, raznih šol, pod Italijo pomorske šole, raznih razstav, pa do, po vojni, slovenske gimnazije, kjer je še danes.
O tem sodišču se je ohranil del kamnitega portala, ki je stal na vhodu, a je bil podrt leta 1807 on izgradnji nove ceste.
Na načrtu mesta iz časa beneške republike (avtor. D.Likar) vidimo potek nove ceste, takrat Evgenijeve, danes Cankarjeve.
