Koza je bila nekoč krava za reveže, saj je veliko manj zahtevna od goveda in si jo je lahko vsakdo privoščil. V predrimskih časih je bila v Istri koza najbolj razširjena domača žival, o čemer je pisal rimljanski pisec Plinij. Ker so v okolici Trsta in Pirana našli kipce koze, so nekateri zgodovinarji sklepali, da so Histri imeli nekakšen kult koze, a so to domnevo ovrgli, ker ni za to, zaenkrat, nobenih arheoloških dokazov. V zgodnjem srednjem veku so istrske obale začeli ropati benečanski gusarji in počasi širiti svoj vpliv v Istri. Za širitev mesta Benetke, so nujno potrebovali istrske hraste in apnenec za gradnjo. V par stoletjih so oropali ogromne hrastove gozdove v Istri in celo na Krasu. Benečanska oblast je za to okrivila koze, ki obgrizejo in pojejo listje in poganjke majhnih dreves in grmovja. Poskušali so z raznimi ukrepi zmanjšati število koz v Istri, čeprav se pred njihovim prihodom, ko je bilo koz veliko več, gozdovi niso zmanjševali in krčili.
Ta neupravičen sloves se je koz držal vse do pred kratkim, saj je Jugoslavija po drugi svetovni vojni prepovedala gojenje koz v Istri in jadranskih otokih, z namenom ozelenitve in poraščanja kamnitih golih področij. Za to, da je v Istri ostalo za nekdanjimi obširnimi hrastovimi gozdovi, le teh le za vzorec, seveda niso bile krive koze, temveč človeško brezobzirno plenjenje naravnih virov. V glavnem Benečani, saj večji del mesta v laguni stoji na hrastovih kolih zabitih v dno močvirja. Ko so Benečani začeli graditi trgovsko in vojno mornarico, se je potreba po hrastovem lesu iz Istre še povečala in brezobzirno plenjenje pospešilo.
Od kar pomnimo je bila koza simbol Istre in je to še danes. Je ena prvih udomačenih živali in v Istri je prisotna nekaj tisoč let, kar so ugotovili tudi arheologi, ko so v Vizačah pri Puli izkopavali nekdanje naselbine Histrov. Z rejo in selekcijo rejcev koz v preteklih tisočletjih se je izoblikovala posebna pasma, imenovana Istrska koza (capra Istriana), ki je bila še pred nekaj leti pred izumrtjem. Od nekdanjih 20.000 koz, je ostalo, pred 12 leti, le še 40 koz te istrske pasme, zato so v hrvaškem delu Istre sprejeli posebne ukrepe, da ne bi izumrla. Agencija za ruralni razvoj Istre (AZRRI), je v sodelovanju z gojitelji koz začela s projektom “Naša istarska koza – La nostra capra istriana”, da bi ohranila koze, kot kulturno tradicijo in genetsko dediščino. Zaradi te iniciative jih je danes že preko 190, kar je še vedno premalo, da bi pasmo rešili pred izumrtjem. Uspešen projekt se nadaljuje, da bi uspeli povečati število te vrste koze na 1000 živali in jo rešili pred izumrtjem.
Istrske koze se razlikujejo od vseh drugih koz v svetovnem merilu. Prepoznamo jih po večjem telesu, z močno konstitucijo. So bele barve, a se na njih lahko pojavijo tudi sivkasti ali bež odtenki in siv pigment na vrhu gobca, znotraj ušes in na vimenih. Njihovo telo je z dlako enakomerno poraščeno, s tem, da je dlaka jeseni in pozimi gostejša, spomladi in poleti pa veliko redkejša. Posebno močno zaraščena sta hrbet in ledja. Zadnji del trupa je bolj razvit kakor sprednji del, greben istrske koze pa je jasno izražen. Kopita so bele ali sivkasto bele barve. Pri samcih in samicah zraste značilna brada, ki je izredno gosta in dolga. Njihovi rogovi so dolgi, hrapavi in težki ter usmerjeni nazaj in vstran. Njihova telesna teža se giblje med 55 in 80 kilogramov. Imajo tipična majhna ušesa. Bolje se počutijo, če živijo prosto v naravi, kot v hlevu. Njihovo mleko je lahko prebavljivo, polno vitaminov, magnezija in kalija. Hrane morajo imeti v izobilju, pojejo tudi do kilogram hrane na dan, kakovostna krma namreč poveča proizvodnjo mleka in okrepi odpornost živali ter zmanjša stroške vzreje. Njihov jedilnik je veliko bolj pester kot pri kravah in ovcah, saj se zadovoljijo celo z listi in poganjki robide. Najraje pa imajo mlade poganjke grmovja in dreves.
Podatki v članku so iz različnih virov
Foto album
