Marsikdo iz nekoliko starejše generacije, se tako kot jaz še spominja posodice v kateri je bila mokra spužva. Te posodice so imeli v vseh pisarnah, da so si birokrati ovlažili prste, pri listanju gore papirja. Na poštah, kot tudi na pošti v Kopru se spominjam te posodice z mokro spužvo, kjer so uslužbenke in uslužbenci pošte z zadnjo stranjo znamke podrsali po spužvi, da so znamko navlažili in prilepili na pisma, dopisnice in razglednice. Brez te posodice z mokro spužvo, bi se jim jezik posušil. Z digitalizacijo poslovanja in našega načina življenja, so klasična pisma, dopisnice in razglednice skoraj izginile in z njimi tudi znamke, ki jih je bilo ,treba navlažiti na zadnji strani, da si jih lahko zalepil. Posodica z mokro spužvo na koprski in drugih poštah je samo še zbledel spomin.
Morske spužve, v svojem naravnem okolju, ki je skalnato morsko dno, nepoznavalcu iz gledajo, kot rastline, a so pravzaprav živali. Obstaja nekaj tisoč vrst spužev in malo je takšnih, ki so primerne za predelavo. Delimo jih na več vrst; apnenčaste spužve (Calcarea), steklenjače (Hexactinellida), kremenjače (Demospongiae) in homoskleromorfne (Homoscleromoropha). So večcelične, oziroma neprave mnogocelične živali, zgrajene iz več slojev celic. Spužve se prehranjujejo s filtriranjem, oziroma precejanjem morske vode, iz katere uporabijo hranilne snovi. Ostalo vodo izločijo in zaradi teh lastnosti, so koristne, saj s filtriranjem prečiščujejo morsko vodo. Nekoč ribiči niso iz morskega dna odtrgali celotne spužve. Namreč po nekaj tisoč letnih izkušnjah so vedeli, če pustijo le majhen delček spužve na rastišču, se celotna spužva spet obnovi, oziroma zraste. Zaradi takega načina pobiranja spužev, je lahko več generacij ribičev spužvarjev, izkoriščalo isti predel morja. Niso morja opustošili in uničili svojo “morsko njivo”, kot to počno “profesionalni” ribiči danes, tudi z ribami in drugim morskim življem.
V Sredozemlju so stari Grki, pred njimi Minojci, že pred več tisoč leti nabirali in predelovali morske spužve in z grškimi kolonijami po Sredozemlju, se je to ribiško znanje preneslo tudi v Jadransko morje, vse do naših krajev. Ribiški poklic spužvarjev, je pri nas v Istri skoraj pozabljen, a se je v Dalmaciji, a tudi ponekod v Istri, ohranil do danes. Nekoč so morske spužve (Porifera), večinoma iz barke, prirejene za spužvarje, trgali z morskega dna s fošino (ostmi), a do tistih bolj cenjenih iz morskih globin so se morali potapljati na dah. Namreč podvodne maske so se začele uporabljati, prvič na Japonskem leta 1930. Pri nas pa so prve podvodne maske uporabili v Žusterni pri Kopru leta 1935, o čemer smo že pisali. V morju nabrane spužve so ribiči, z ladjami pripeljali v pristanišča, kjer so jih posušili in spravili v skladišča. Tam so lahko več mesecev čakale, lahko tudi let, na predelavo, saj so ob stiku z vodo spet dobile izvirno obliko. Najdlje se je južneje v Jadranskem morju ohranila tradicija nabiranja in predelave morskih spužev, na otoku Krapnju in otoku Pagu, kjer jih v manjših količinah še pripravljajo za turiste.
V naših krajih je bilo nekoliko drugače. Ribiči, ki so začeli pobirati spužve, od Pirana, Izole, Kopra, tja do Debelega rtiča, so se po letu 1896 namnožili, ker je v Miljah David Rosenfeld ustanovil podjetje za prevzem, predelavo in prodajo morskih spužev. Podjetje, ki ga upravlja družina Rosenfeld, neprekinjeno deluje že 129 let. Sedaj podjetje vodi Elena Rosenfeld Pesle, skupaj z mamo Mary in možem. Imajo tudi nekaj zaposlenih, a ne več toliko, kot nekoč, ko je bilo vse delo potrebno opraviti ročno. Takšnih predelovalnic je bilo še pred 100 leti veliko v Jadranu in Sredozemlju, a so s pojavom plastike in drugih umetnih mas, postopoma, šle v faliment in izginile. Z njimi pa celotna kultura v zvezi s nabiranje in prodajo spužev. V manjši meri se je kultura spužvarjev ohranila v Grčiji in ob Jadranu na otoku Krapnju in Pagu. A poberejo in predelajo le za vzorec in prodajo turistom. Tako je podjetje družine Rosenfeld, v sosednjih Miljah ostalo edina večja predelovalnica morskih spužev v Evropi. So zelo cenjene, pri poznavalcih in predelane spužve izvažajo po celem svetu. Po svoji uporabnosti in mehkobi niso primerljive s sodobnimi plastičnimi gobami, ki so seveda veliko cenejše.
Zaradi veliko nižje cene so s tržišča skoraj izpodrinile morske spužve. Cenene gobice iz umetnih mas danes uporabljamo doma za pranje posode, površin v stanovanju in drugih predmetov. Malo večje pa za pranje avtomobilov, drugih vozil in večjih površin. Ne trajajo dolgo, a ker so poceni, so v naših domovih postale nekakšen potrošni material. Morske spužve trajajo neprimerljivo veliko dlje in če izgubijo mehkobo, jih namočimo v kis in spet pridobijo nekdanjo mehkobo.
Kot smo že povedali, se je ponekod v hrvaškem delu Jadrana in v Grčiji kultura spužvarjev ohranila, vendar le v manjši meri, za potrebe turizma, medtem ko v sosednjih Miljah še vedno odkupujejo spužve, kot sami parvijo; iz Istre, Dalmacije, Grčije in Karibskih otokov. V svojem obratu jih predelajo, oziroma večkrat namakajo in spirajo, tudi v blagi raztopini kisline, da odstranijo apnenčaste delce v Spužvi. Nato jih še obrežejo s škarjami, ki se uporabljajo za striženje ovc in spužve so pripravljene za prodajo strankam. Upajmo, da bodo v obratu družine Rosenfeld še dolgo predelovali in tržili morske spužve, da se bo ta nekoč cvetoča dejavnost ohranila za zanamce.
Foto album
