Del morskega obrežja, ki je še vedno takšen, kot pred 120 leti. Čeri, oziroma skale, ki se pokažejo ob oseki, smo tisti, ki smo tukaj preživeli otroštvo, spoznali vsako posebej. Tudi ko je plima in so skale pod morsko gladino, plavamo do njih in stopimo nanje, saj jih ne moremo zgrešiti (1. slika).
Tako kot danes so se tudi nekdaj spopadali s poletno sušo. Na vrtu vile Romano so imeli vodnjak, ki pa se je poleti zelo počasi polnil, če je bila suša in ni deževalo. Na celem Žusternskem pobočju je veliko izvirov, oziroma voda ujeta v plasti laporja se počasi pretaka, poleti pa komaj kaplja, zato so se ob veliki porabi vode vodnjaki polnili dan ali dva. Giulio je našel rešitev za zalivanje vrta pred vilo, kjer niso imeli samo dreves in rož, temveč tudi zelenjavo. Od bližnjih kmetov je kupil odrabljeno kamnito posodo za olivno olje s pokrovom in star lesen sod. Kamnito posodo je temeljito očistil in prebarval pokrov, lesen sod pa je postavil na par metrov višje mesto za hišo. Iz vodnjaka je prečrpal vodo v kamniti posodo in z nje v lesen sod iz katerega je s pomočjo sile težnosti zalival vrt. Med tem časom, ko je uporabljal vodo iz soda in kamnite posode, se je vodnjak spet napolnil.
Gospa Frida, žena od Giuliota, je bila Nemka, zato so njuni otroci gladko govorili nemško in italijansko, a učili so se tudi francoščine in angleščine. Doktor Casagrande, pa jih je poučeval latinščino. Medtem, ko je bila večina revnih otrok komaj pismenih, so bogati skrbeli za izobrazbo svojih otrok. Pri Romanovih so otroci brali knjige v italijanščini in nemškem jeziku in brali razne časopise, ki so jih prejemali, kot; La neue Freie Presse”, “Grazer Tagblatt”, “Berliner Tagblatt” in druge. A poučevali so ji tudi glasbo. Večkrat so doma tudi skupaj zaigrali, Giulio jih je spremljal na kitaro, Maria in Gulietto sta igrala violino. Igrali so skladbe Bethovna in drugih skladateljev.
V vili Romano je bilo potrebno marsikaj postoriti, gospa Marija iz Valdoltre, ki smo jo že omenili, je opravljala hišna dela, kuhala in seveda prala perilo, kar je bilo kar naporno delo. Oprano perilo je obesila na teraso pred stavbo, kjer se je na soncu hitro posušilo. Likanje z likalniki na žerjavico, je bilo še posebno v poletnem času naporno. Danes si večina tak način dela težko predstavlja, čeprav se nekateri tega še spomnimo in vemo kako naporno je to bilo za naše mame, ali služkinje, tistih, ki so si jih lahko privoščili.
Romanovi so jeseni redno šli pomagat na nekaj kmetij, ko je bila trgatev. Konec septembra so pomagali družini Žerjal, takoj nato tudi pri Casagrande. Oktobra pa so bili na trgatvi pri družini Vatovec, a okoli 11. oktobra na zgledni kmetiji Norbedo. Trgatev je bila istočasno tudi velik praznik in prilika za druženje.
Kot so nekateri opazili na sliki kuhinje (3. slika) visijo s stropa klobase in pršut, seveda tega ni gospoda pripravila sama. S kmečkimi pridelki, vinom, pršutom, klobasami, panceto, jih je večinoma oskrbovala družina Norbedo. Norbedovi so imeli zgledno kmetijo na področju Prove, ki sta si jo po smrti očeta razdelila brata Ugo in starejši brat. Starejši se je po vojni z družino odselil v Italijo, tako je njegova kmetija propadla. Ugo pa je na svoji zemljici ostal do svoje smrti. Krasen človek in zgleden kmet, ki me je veliko naučil. O tem kdaj drugič. Jeseni leta 1915 je bila letina obilna in na kmetiji Norbedo so imeli največjega prašiča na celem hribu, tehtal je 212 kg. Guilio Cesare Romano je od gospe Norbeto odkupil klobase, panceto in pršut omenjena prašiča. Od njih je kupil tudi kis, veliko sadja, od katerega velja omeniti hruške, po katerih je dišala cela kuhinja. Ker je zmanjkalo poceni vina, je kupil precej dražji sladki refošk, narejen iz napol posušenih grozdov. Po tem cenjenem refošku, je bila sicer bolj znana Izola. In kot je v svojem dnevniku zapisala Clelia Romano, ga je bilo škoda piti, ker je bil predober. Kot je meni znano, se je tradicija sladkega refoška pri nas izgubila, a mogoče se motim.
Vir “C’era una voltaCapodistria” Clelia Romano.