Ta stavek smo v mladosti neštetokrat slišali od staršev, nonotov, non in starih stricev ali kakor smo jim rekli – barba, če si le prisluhnil njihovim zgodbam tam okoli gonjišča. Sedaj si je težko predstavljati kako je zgledala ta mižerja. Mi že starejši si jo predstavljamo kot smo slišali iz njihovih ust – vstajanje non ob dveh ali treh zjutraj, da so pripravile jedačo za kopače v vinogradu, nakrmile živino in nato napolnile jerbase s fagoti opranega perila, svežim kruhom, zelenjavo in sadjem, jajci, vse to na mušo (če so jo imele) ali pa na glavo z obveznim svitokom in po stezah do Kopra na “vapor” ali direktno v Trst. Popoldne pa nazaj domov . In to vsak dan ali vsaj 3x na teden – odvisno s prodajo česa so se ukvarjale. In ti ljudje so nam pripovedovali kako je bila enkrat mižerja – torej je moralo bit mnogo slabše kot to kar so oni doživljali, saj so konec koncev s tem preživljali celo družino in otroci niso več umirali od lakote.
Iz koprskih zapisov 18. stoletja je razvidno da so leta 1721 oprostili prebivalce skupnosti (predhodnike občin) vasi Pomjan in Koštabona plačila polovice letnega davka za dobo 10 let. Razlog? Kot je zapisano – mižerja! In ta mižerja je trajala in trajala, saj imamo še leta 1747 spet oprostitev za naslednjih 10 let zaradi mižerje in verjetno je to trajalo do konca beneške republike ko so padle meje s Trstom in so se odprla našim Istrjanom nove možnosti preživetja. Na sliki iz Pomjana na začetku 20. stoletja vidimo en kup otrok – tudi to je bil znak mižerje, saj so bili zavarovalna polica staršev, da ne bodo na starost umrli osamljeni in od gladu.
