Pred 80, 100 leti, je večina delala od sončnega vzhoda, do sončnega zahoda, da je lahko preživela sebe in svoje družine. Za peščico bogatih je bilo življenje lahkotno. V Žusterni, ki je imela v 19. stoletju izključno kmečko prebivalstvo; večinoma so bili to koloni, kmetje, ki so obdelovali zemljo veleposestnikov in par kmetov na svoji lastniški zemlji. Proti koncu 19. s stoletja in tja do leta 1943, so nekatere bogate družine gradile počitniške hiše. Tam, kjer je danes Hotel Žusterna je bila gostilna s prenočišči in zahodno od nje dolga hiša tržaških lekarnarjev. Zahodni del hiše je bil za kolone, vzhodni, novejši del, pa razkošno urejen del stavbe, kamor je vsako poletje prišla na oddih družina lekarnarjev iz Trsta (3. slika). Ena izmed prvih počitniških hiš je bila vila Romano (1. slika), zgrajena še preden je bila dokončana ozkotirna železnica Porečanka, na nasipu vzporedno s cesto Koper-Izola, oziroma med cesto in morjem. Zgradil jo je trgovec z blagom, tkaninami, iz Trsta Giulio Cezare Romano.
Da ne pozabimo gosposke stavbe, ki je edina te vrste bila v Žusterni, preden so bogati Tržačani in drugi Italijani v Žusterni, zgradili svoje poletne rezidence. To je dolga stavba na hribu kakih 200 do 300 metrov nad sedanjim hotelom. Podobno kot stavba ob gostilni, je bil zahodni del stavbe kmetijska stavba s hlevom, kantino in z bivalnim delom, kjer je stanovala družina Babič, sicer italijansko govoreča. Vzhodni del del stavbe je bil rezidenca bogate družine, takratnih lastnikov, ki je imela celo svojo zasebno kapelo s freskami na stenah in stropu. Pred tem delom stavbe veliko dvorišče s podpornim zidom. Na zahodnem delu v žlebu (hudourniku), do koder je je od hiše vodila steza, pa je bil s kamnom obložen kratek tunel, na steni na koncu pa na zidu velika kamnita školjka. Iz spodnjega dela kamnite školjke na zidu je tekla voda iz izvira v kamnito korito. Žal so ta del zasuli in preko speljali asfaltirano cesto.
Po končani 1. svetovni vojni, ko so ti kraji pripadli Kraljevini Italiji, se je zanimanje za počitniške hiše v Žusterni povečalo, tako je v Žusterni imel svojo poletno hišo tudi Nereo Rocco, ki je bil po vojni nogometni trener Trsta in kasneje tudi trener nogometnega kluba Milan. Giuseppe Coboli Gigli, minister za javna dela pri Mussolinijevi vladi je imel tudi hišo in posestvo v Žusterni. Neko gradbeno podjetje je ministru, za podkupnino, zgradilo pristanišče, ki mu danes pravimo Moleto. Omenjeni minister je prav zaradi te podkupnine bil odstranjen iz vlade. Pristanišče so začeli graditi konec leta 1935, ker je istega leta meseca avgusta vlak na Porečanki odpeljal zadnjo vožnjo in je bilo že naslednje leto dokončano.
Na Moletu se je v letih med obema vojnama in med vojno do leta 1943, zbirala italijanska iredentistična mladina, kasneje fašistična mladina. Imeli so svoj plavalni in vaterpolo klub na Moletu, kjer so tudi trenirali. Koprski jadralci so iz Kopra prijadrali na Moleto kjer so privezali jadrnice na zunanji del in se tam družili. V teh športih ni bilo prostora za Slovence, a tudi ne za revnejše Italijane.
Tudi to je del naše zgodovine, a je ne boste našli v zgodovinskih knjigah.
Po letu 1936, ko je bilo zgrajeno pristanišče Moleto, se je Giulio Cezare Romano z družino iz Trsta preselil v svojo počitniško hišico in odprl šolo plavanja, po osebni metodi. O družini Romano in kako so živeli več v 2. delu.
Eden izmed virov je knjiga, oziroma dnevnik Clelie Romano, ki mi jo je pred leti posodil Alberto Cernaz. Ponovno se mu zahvaljujem.