Življenje pred 80 do 120 leti ne moremo gledati, ocenjevati z očmi današnjega časa in ne obsojati z današnjim načinom razmišljanja. Danes lahko le raziskujemo kako so živeli.
Na 1. fotografiji iz leta 1920, ko pristanišče Moleto še ni bilo zgrajeno, Giulio Cesare Romano, nese s pomočjo svoje družine in družine Zanella, barko “Giusterna” iz svoje vile, čez cesto Koper-Izola in čez takrat še delujočo ozkotirno železnico, v morje. Prišleki iz Trsta so se družili tudi s koprskimi bogatejšimi družinami, ki so imele posest v Žusterni. Družili so se tudi z družino Derin, ki je imela največjo vilo v Žusterni (velika hiša, kjer je bila 1. pomorska šola). Tudi otroci so se velikokrat skupaj igrali, še posebno okoli velikega orehovega drevesa, ki je raslo na meji med posestjo Derin in Romano. Drevesa ni več, ker tam danes stoji hiša, ki jo je zgradil Julij Beltram, ki je prva nova stavba v času po drugi svetovni vojni, v Žusterni. Julij Beltram je bil pomembna osebnost povojnega časa, saj je bil že pred vojno leta 1937 v skupini Pinka Tomažiča, nosilec partizanske spomenice 1941, po vojni pa je bil na več odgovornih funkcijah, med drugim poslanec v Ljubljani.
Ko je bila ozkotirna železnica ukinjena poleti leta 1935, so kmalu za tem zgradili pristanišče Moleto, a minister fašističnega režima, za katerega so ga zgradili Coboli Gigli, ga ni užival, saj ga je režim odstranil iz vlade zaradi podkupovalne afere. Zavzeli so ga otroci bogatih podpornikov takratne oblasti, oziroma mladina. V pristanišče so postavili plavajoče gole, igrali vaterpolo in trenirali plavanje. Poleti je bil zbirališče mladih iz Kopra in Žusterne (2. slika).
V tem času se je družina Romano, ki je pred tem svoje poletne počitnice preživljala v Žusterni, preselila v svojo vilo. A prišla je zima, ohladilo se je in ugotovili so, da potrebujejo peč za ogrevanje. Z vozom so se odpeljali v mesto na Mudo, kjer so kupili peč na premog, a v Kopru ni bilo najti poceni premoga. Tako so premog za svojo peč vozili po obmorski cesti iz Izole (4. risba). Elektrike še ni bilo imeli so razsvetljavo na petrolej. Posode s petrolejem, jim je večkrat prinesla iz Kopra gospa Vatovec, a tudi iz izole gospa Norbedo s kmetije na hribu. Imeli so tudi gospodinjo za hišna dela iz Valdoltre, ki je prihajala vsako jutro z vaporetom (majhen parnik za prevoz potnikov) na delo v Žusterno. Ko nekaj dni parnik ni vozil, ker je bil v škveru zaradi okvare, je gospa prihajala iz Valdoltre peš, skozi Ankaranske, koprske in Semedelske soline, kar je bilo zelo naporno, a na delo ni zamujala.
Kraji okoli Koprskega zaliva so bili veliko bolj povezani kot si predstavljamo, saj iz njihovega takratnega življenja, lahko razberemo, da so prebivalci takratne Žusterne, kupovali v koprskih in Izolskih trgovinah. Peč so kupili na Mudi, a tudi zlat prstan za gospo Frido je Gulio Cesare kupil v Čevljarski ulici v Kopru. Petrolej in premog večinoma iz Izole. Gospodinja je prihajala delat v Žusterno iz Valdoltre, itd…
Eden izmed virov je knjiga, oziroma dnevnik Clelie Romano, ki mi jo je pred leti posodil Alberto Cernaz. Ponovno se mu zahvaljujem.