Tistega 29. novembra 1967, sem tudi jaz plesala v Mladinskem klubu. Igrali so Kameleoni. Tudi naslednji večer. Ravnokar sem izpolnila petnajst let in dovoljeno mi je bilo ostati do 22. ure, pod pogojem, da sem ves čas z bratom. No, bolj ali manj sem bila, a ob 22.uri sem morala biti doma, sicer mi naslednjič ne bi dovolili iti ven. Tako je tudi bilo. Na plesu je bila tudi Iris. Vsi smo jo poznali.
Ob 22.uri me je brat spremil do vhodnih vrat doma. Takrat smo stanovali v centru Kopra in Mladinski klub ni bil daleč.
Zjutraj sem vstala precej zgodaj, okoli devetih in odšla k Nataši, ki je stanovala v isti ulici.
Pa pravi njena mama: ”Punce, bo treba biti doma zvečer. Prejle je radio poročal, da so lovci, pri ankaranskem križišču, našli golo žensko truplo.” Seveda sva se zgrozili, ampak v tistem trenutku še nisva poznali podrobnosti. Odšla sem domov in vsa razburjena pripovedovala staršem, kar sem slišala. Brat je takrat še spal na kavču v dnevni sobi, vendar pa sem ga s svojim govorjenjem zbudila. Takoj se je dvignil in rekel: ”Upam, da ni Iris!” Oblekel se je in šel na Policijo. Kasneje je povedal, da gre res za Iris in, da sta jo z Ljubotom spremila na “štop”.
Štopala je pred hotelom Triglav in kmalu je ustavil Italijan v belem Alfa Romeu. Možakar je ponoči nosil sončna očala, kar se je obema fantoma zdelo sumljivo. Na policiji je moj brat (Frenk) narisal avto in voznika po spominu. Bil je, kar dober risar. Zapomnil si je tudi posebno nalepko kolesarskega kluba, ki je bila nalepljena na avtu. Da. Hitro so prijeli morilca, ampak do takrat, so bili pri nas in pri Ljubotu kriminalisti in postavljali še nešteto vprašanj.
Tudi drugi dan smo šli v Mladinski klub plesat. Seveda razpoloženje ni bilo isto. Tam so bili tudi kriminalisti in pozivali ljudi, če kdo karkoli ve. Kazali so sliko avtomobila. Spominjam se, da je Danilo pozval k minuti tišine za “našo in vašo prijateljico Iris”. Še zdaj ga slišim.
Moj brat je šel naslednjega leta, v maju v vojsko. Ko je bilo sojenje v Trstu sta bila z Ljubotom ključni priči. Ker pa vojaki niso smeli čez mejo, je bilo izdano posebno dovoljenje, da so mojega brata s spremstvom odpeljali na sodišče v Trst.
Našla sem izrezke iz časopisov. Žal je eden od tekstov v cirilici, Upam, da se, da prebiti skozenj.
Mislila sem, da je bila odbita prošnja za pomilostitev Benita Loggie. No, morda nisem na tekočem o zadnjih dogodkih. Upam, da ga niso pomilostili!
Moj brat Frenk zgodbe žal ne more več povedati. Umrl je januarja 1977 v starosti 27 let v prometni nesreči v Portorožu.
Slike in besedilo delila z nami Marta Balaban Koprivc- Modra Vrana
