Petdeset odtenkov sive bi lahko preimenovali današnji Muzejski trg po zadnji prenovi. Je pa trg v svoji zgodovini preživel mnogo bolj pestro obdobje.
Ko še ni bilo formalnih poimenovanj ulic in trgov so mu rekli Dominikanski plac in to najmanj 500 let, pač po dominikanskem samostanu tam proti Belvederju. Pa so prišli Francozi, zaprli samostan, v njegovo cerkev ki je zamejevala ta trg pripeljali svoje konje, trg pa spremenili v Jakobinski plac, tako nekako kot so naši po letu 1945 sedanji Titov trg najprej imenovali trg Revolucije. S Francozi so odšli tudi jakobinci in plac je dobil svoje novo ime – po Domenicu Tacco, tistemu kapetanu ki je poveljeval koprski galeji v bitki pri Lepantu leta 1571 in na poti domov umrl. Ne smemo pa pozabit da je sedanja muzejska stavba bila nekdanja last te družine Tacco, se pravi dve muhi na en mah.
Po dobrem stoletju so prišli na oblast fašisti in spet je sledilo preimenovanje, tokrat so ga poimenovali po pesmi črnosrajčnikov – Malta, (pesem o tem kako je tudi Malta del Italije, poleg Savoje, Nice in Korzike). No narod mu je zadnjih 100 let zmerom pravil Plac uod pržona (zapora), saj so po ukinitvi samostana tam zgradili zapor, dokler ga niso leta 1948 podrli, skupaj s cerkvijo, ki je zakrivala trgu pogled na morje. Od takrat je trg zadihal in tudi dobil svoje današnje ime. Dandanes je od tistega zapora in cerkve vidno samo par kamnov cerkvenega temelja, ko se iz ožjega trga premikaš proti novodobnemu parku, ki je nadomestil nekdanjo osnovno šolo.
Trg je najbrž večji del svojega obstoja imel posajena drevesa, zadnjih 100 let pa sigurno, saj jih vidimo na sto let stari sliki z muzejsko stavbo v ozadju.
Današnja prenova vzbuja mešane občutke, a težko se znebiš vtisa da so drevesa prepoceni in ni nekega zaslužka od sajenja le-teh. Tiste kamnite podeste z jeklenimi pergolami (oh kako mediteransko) pa bodo itak podirali čez desetletja, ko tam ne bo več “kafičev”. No, bodo vsekakor imeli gradbinci spet delo, saj kakšen lesen podest za kafiče pa zna res vsak sam podret.
