V drugem delu 19. stoletja se je Trst hitro razvijal, ker je bil glavno pristanišče Avstro-Ogrske monarhije. Z gospodarskim razcvetom mesta je vse bolj rasla slovenska meščanska in podjetniška elita. Da bi se slovenski kmetje, obrtniki in trgovci otresli odvisnosti od tujega in pogosto oderuškega kapitala, so začeli ustanavljati lastne finančne zadruge. Nastala je potreba po samostojni banki v Trstu, ki bi združevala slovenske poslovneže, male podjetnike v mestu, kmete in ribiče iz okolice mesta. Zato so slovenski podjetniki ustanovili svojo banko leta 1891.
Tržaška posojilnica in hranilnica (kasneje znana tudi kot Tržaška hranilnica in posojilnica) je bila ustanovljena novembra 1891. Bila ključna slovenska finančna ustanova v Trstu in je delovala kot osrednji gospodarski steber tržaških Slovencev ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Vrhunec začetkov bančnega organiziranja Slovencev, je predstavljala Tržaška posojilnica in hranilnica in hitro postala finančna hrbtenica nastajajočega slovenskega gospodarstva.
V Trstu je bila ustanovljena, 29. oktobra 1905, Jadranska banka, ki je prerasla v enega najvplivnejših denarnih zavodov na tem območju in je izdatno financirala slovenska podjetja, ladjarstvo ter gradnjo palače Narodnega doma. Do začetka prve svetovne vojne je slovenski kapital v Trstu dosegel izjemno moč, kar je manjšini omogočilo razvejan kulturni in politični razvoj. Jadranska banka je predstavljala izjemno pomemben korak za slovensko in širše slovansko gospodarstvo v Trstu in ob Jadranski obali, saj je pomenila prehod iz zadružnega v zahtevnejše delniško bančništvo. Njen uspeh v času Habsburške monarhije se je začel krhati po prvi svetovni vojni, ko so se politične in gospodarske razmere drastično spremenile, dokončni propad in ukinitev pa sta sledila pod pritiski fašizma med obema svetovnima vojnama. Uradno pa je bila ukinjena (likvidirana) leta 1927.
Tržaška hranilnica in posojilnica je bila glavni investitor projekta za izgradnjo Narodnega doma v Trstu. Odkupila je prestižno zemljišče na takratnem Vojaškem trgu in financirala večnamensko palačo, zgrajeno med letoma 1901 in 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. V devetdesetih letih 19. stoletja je hranilnica s sedežem na ulici Via Molin Piccolo zbirala prihranke in ponujala posojila slovenskim poslovnežem, kmetom, obrtnikom ter društvom, s čimer je finančno osamosvajala slovensko skupnost na Tržaškem in Primorskem.
Prva svetovna vojna in po njej priključitev Trsta Italiji sta prinesli dramatičen zasuk. Zloglasni požig tržaškega Narodnega doma 13. julija 1920 ni bil le napad na slovensko kulturo, ampak tudi neposreden udarec slovenskim gospodarskim temeljem. V Narodnem domu je imela namreč svoje prostore tudi Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je bila leta 1924 prisiljena prodati ruševine stavbe za ceno, bistveno nižjo od tržne.


V času fašizma se je začelo sistematično raznarodovanje in uničevanje slovenskega gospodarstva. Oblasti so ukinile ali z italijanskimi upravitelji zasedle upravne odbore vseh pomembnejših slovenskih zadrug in bank. Velika gospodarska kriza po letu 1929 in stroga fašistična zakonodaja sta slovensko bančništvo v Italiji povsem uničili. Leta 1941 so fašistične oblasti likvidirale Tržaško hranilnico in posojilnico, ki je bila takrat zadnji delujoči slovenski denarni zavod v mestu.
Danes tradicijo slovenskega bančništva v Italiji nadaljuje in pooseblja Zadružna kraška banka Trst Gorica (ZKB). Ta je nastala skozi postopno združevanje manjših zamejskih zadrug. Leta 2017 je prišlo
do združitev Zadružne kraške banke (Opčine) in Zadružne banke Doberdob in Sovodnje, tako je nastala močna združena banka ZKB Trst Gorica. Leta 1919 se je banka pridružila bančni skupini “Cassa Centrale Banca”, kar je slovenski banki omogočilo večjo stabilnost ob ohranjanju lokalne avtonomije in dvojezičnega poslovanja. ZKB danes ne deluje zgolj kot komercialna banka, temveč izpolnjuje tudi svoje zgodovinsko poslanstvo. Del dobička dosledno namenja slovenskim kulturnim, športnim in izobraževalnim ustanovam.

