V Republiki Sloveniji, ki je bila del pokojne Jugoslavije, so državljani gradili ceste in drugo potrebno infrastrukturo s prostovoljnim delom. V desetletju po končani 2. Svetovni vojni, ko je bil nacizem in fašizem premagan, je bilo, v družbi, čutiti solidarnost med ljudmi in upanje v boljšo prihodnost. Nastajala so nova podjetja, šole, bolnišnice in stanovanjska naselja za vse državljane, kar ni bilo samoumevno. Za današnje čase, ko te mladci najprej vprašajo koliko plačate, pred se lotijo kakršnegakoli dela, je zanimiv nastanek mladinskih prostovoljnih delovnih brigad. Mladci in mladenke v prostovoljnih delovnih brigadah, so gradile tudi Luko Koper. Iz članka v Slovenskem Jadranu iz leta 1958, izvemo, da je februarja tega meseca, v tem letu, gradilo nasip med Koprom in Ankaranom, ki je ločil Škocjanski zatok od morja v Koprskem zalivu, 500 brigadirjev. Februarja je ponoči prišla huda nevihta, ki je začela odnašati nasip, a 500 prostovoljk in prostovoljcev ni dovolilo, da bi šlo njihovo delo v nič. Sredi noči v nevihti so prišli na nasip in ga z delom mokri, v vetru in mrazu ubranili. Njihovega dela nihče ni finančno ovrednotil v deležu vrednosti podjetja Luka Koper. Sedanji lastniki pristanišča, se prostovoljcev ne spominjajo več in jim ne izražajo hvaležnosti za opravljeno delo. A to so bili drugi časi.
Novonastali nasip smo izkoristili tudi na tedanji šoli Janka Premrla Vojka. Nasip še ni bil del Luke in Škocjanski zatok za nasipom še ni bil zasut za nove površine pristanišča, zato je bil na nasipu prost prehod. Takratni učitelji so nas učence nekajkrat vodili na športni dan po nasipu v Ankaran. Tam, ob tedanji internistični bolnišnici, smo se na zelenicah igrali med dvema ognjema in marendali v senci pod drevesnimi krošnjami dreves v parku bolnice. Po končanem športnem dnevu smo šli peš nazaj v Koper po nasipu.
Današnji generaciji je sicer težko razumljivo, da smo, oziroma so ceste, mostove, železnico in drugo infrastrukturo gradili prostovoljci. V tistih časih pokojne Jugoslavije so rekli, da je vse naše. Na primer gradili smo bolnišnico s samoprispevkom, ki je bil obvezen. Spominjam se, ko sem v Luki Koper popravljal viličarje, no večinoma sem menjaval sklopke, je nek kravatar iz vodilnih kadrov prišel do mene in me prepričeval, da moram podpisati za samoprispevek za gradnjo cest. Branil sem se podpisa za samoprispevek. Dejal sem, da če je samoprispevek, pač prispevam, ali pa ne, a mi je vodilni kravatar zabičal, da je samoprispevek obvezen a vse, ker so itak vse ceste naše. In ne samo ceste, tudi vse ostalo,celo Luka Koper, v kateri sem delal.
Prej Republika Slovenija, del pokojne Jugoslavije, je postala država Slovenija in vse se je spremenilo. Zdaj smo v demokraciji, so nam povedali in ne more biti vse naše, ker v kapitalizmu je drugače, zato bomo vse privatizirali. V pravem kapitalizmu bi to pomenilo, da bi vsi državljani, dosedanji lastniki, postali tudi uradno solastniki, podjetij, bolnišnic, cest, železnic in vsega drugega, kar smo ustvarili skupaj z delom in tudi finančno. V slovenski strankarski demokraciji, je bil tudi kapitalizem drugačen in je privatizacija pomenila dobesedno krajo našega skupnega premoženja, ki je prešlo v last preverjenih novopečenih bogatašev.
Vsi državljani pa so prejeli tolažilne certifikate, za katere so dobili drobtinice delnic, podjetij v katerih so delali. Tisti, ki so delali v podjetjih brez, ali z zelo majhno tržno vrednostjo, za certifikate niso dobili praktično nič, oziroma punjo v hrbet. Večina je na to pozabila, saj na volitvah še vedno voli kravatarje iz časa prevare stoletja.
Vir Slovenski Jadran leto VII številka 7, Vogrič Marija – Nasip