Zadnjič, ko je Stanko objavil prispevek o prostovoljnem delu pri gradnji Luke in delovnih akcijah nasploh, so se oglašali dežurni, ki vneto pljuvajo na vse kar spominja na staro državo. Zdaj ne vem, ali so tako mladi in še niso nobene knjige odprli ali pa so starejši in so še na tisti zloglasni prisegi na ljubljanskem stadionu.
Dandanašnji si je sicer težje predstavljati kako je bilo po koncu vojne. Ampak zadosti vedet koliko družin je ostalo brez svojih članov, koliko otrok je ostalo brez svojih družin, koliko vasi je bilo požgano in kaj je ostalo od predvojne infrastrukture. Preživeli so solidarno začeli s prenovo. Obnovili so cele vasi, hišo po hišo, z delom celotne skupnosti, ne samo od posameznika. Ko so dobili streho nad glavo ta solidarnostni zagon ni ponehal in združili so se v delovnih akcijah za obnovo infrastrukture. Katera oblast ne bi podprla takšno zagnanost?
Očitno si nekateri predstavljajo da so recimo Nemčijo, obnovili brez prostovoljnega dela. Lep primer je bil v Kopru kjer so leta 1951 tržaški mladinci – predvidevam da Slovenci, zgradili novo nogometno igrišče – stadion, s prostovoljnim delom seveda. Koper je namreč nekje po letu 1930 ostal brez igrišča, ki je bilo do tedaj na drugi strani sedanje ceste, nekje tam kjer se sedaj gradi tisti mega blok. Ta solidarnost se je nadaljevala še desetletja. Kdo se ne spomni kako smo občasno po končanem delu odšli na hišo sodelavca ulivat betonsko ploščo, ob vikendih pa kaj podobnega prijateljem.
Seveda danes so drugi časi, po letu 1990 so nas začeli kuhati počasi počasi, kot se to dela z žabami. Najprej so razvlekli delovni čas da ti od dneva ne ostane kaj dosti, potem pa so še prepovedali sosedsko pomoč, kjer te kaznujejo če te dobijo z lopato na sosedovem.
Na prvi sliki vidimo tržaške mladince leta 1951 na lokaciji sedanjega stadiona. Druga prikazuje tedanji dopust “na Malti”, tretja pa “prednika” današnjih mešalcev betona – odrezal si staro avtomobilsko streho jo obrnil, vključil pogon na dve sosedovi lopati in “novim delovnim zmagam naproti”