Veliko uličnih dejavnosti, oziroma poklicev, ki smo jih še pred kratkim videvali na ulicah in trgih mesta, je izginilo za vedno. Popravljavcev dežnikov, brusilcev nožev, popravljavcev loncev in tudi čistilcev čevljev ni več videti. Verjetno so izginili za vedno. Sem eden izmed tistih, ki se se še pomijam časov, ko so bili čistilci čevljev in ostali ulični poklici še dejavni na koprskih trgih in ulicah.
V mojim mladosti, torej v petdesetih letih in prvem delu šestdesetih let, je bil pred sedanjo Taverno, vsak dan čistilec čevljev, ki je svojim strankam namazal usnjene čevlje s pasto za čevlje. V tistih časih so bili usnjeni čevlji le črne in rjave barve, zato je čistilec izbral rjavo, ali črno pasto, s katero je usnjeno obutev namazal po celi površini s ščetko. Nato je s čisto ščetko nekaj časa drsal, da so se čevlji bleščali na soncu. Do maksimalnega bleska, je nato čevlje še drsal in gladil s mehko bombažno cunjo. Že v času pokojne Avstro-Ogrske in 22 letne okupacije Italije so bili na koprskih ulicah čistilci čevljev, a za časa pokojne Jugoslavije, se spomnim, da je čevlje, pred sedanjo Taverno na strani proti morju, čistil legendarni Ilmi Alilovski, ki se je kmalu preselil za Taverno, kjer je prodajal kokice, jeseni in pozimi pa pekel kostanje. Iz moje generacije ne poznam nikogar, ki si ne bi vsaj enkrat ogrel roke s kostanji, ki jih je spekel Ilmi v starem prirejenem 200 litrskem železnem sodu, prirejenem za peko kostanjev. Pred Taverno ga je zamenjal sin Isa Alilovski, ki je bil še majhen otrok. Vedno nasmejan je vabil mimoidoče in tistim, ki so se za to odločili, je zgladil čevlje, da so bili videti, kot novi.
A čas teče naprej in z njim so prišli novi sintetični materiali za izdelavo obuval. Usnjenih čevljev je bilo vse manj, posledično je bilo vedno manj dela za čistilce čevljev. Sčasoma so izginili iz naših ulic, kakor tudi večina čevljarjev, ki jih je le še za vzorec. Danes ima večina obute čevlje iz sintetičnih materialov, seveda tudi jaz. Usnjene čevlje imam še v omari, globin zanje tudi, a jih obujem le še, ko grem na kakšno poroko. Mogoče, če bo kaj sreče jih bom obul še enkrat, prej ko me odnese tja za mavrico. Spomini pa ostajajo, čeprav počasi bledijo.
