Da ne bo samo o kamnjih, kot je zadnjič rekel Slavko, tokrat o problemih nekdanje koprske elite. V 18. stoletju, v katerem je nastalo pismo enega od Gravisijev, niso bili za koprsko gospodo dobri časi. Beneška republika je počasi drsela proti propadu, plače profesionalnih vojakov, diplomatov, sodnikov in podobnih funkcij ki so bili področje delovanja naše gospode so bile mizerne, kakršna koli druga – dobičkonosna – dejavnost pa je bila za njih sramotna. Seveda pa jih to ni oviralo da ne bi prirejali bogate sprejeme, plese in podobne družbene prireditve v čimvečjem blišču. Saj poznamo tisto z južnih krajev: “Kad se gine, nek se gine gospodski”.
Iza tega blišča pa so med štirimi stenami že morali pošteno paziti na stroške. Tako je Girolamo Gravisi takratni študent na univerzi v Padovi pisal očetu v Koper o tem naj mu sestra Ellena pokrpa velado ki je strgana pod pazduhami. Velada je bil daljši suknjič zelo popularen v tistem času. Moda se takrat ni menjala tako hitro kakor danes, kar vidimo iz nadaljevanja pisma kjer prosi očeta naj mu sestra eno drugo Velado katero je podedoval od nonota razdre in obrne blago, tako da bo tudi za “k maši”, kot smo rekli enkrat oblekam katere se je obleklo samo ob nedeljah – za k maši. Ker pa je ta prva Velada imela tudi strgano podlogo je dal nasvet naj se uporabi stara črna svila, katero je tudi podedoval po nonotu, ki jo je nosil kot krilce, kakor je bila takrat navada.
Kot bi rekli naši sosedi: niso bile enkrat samo “roze e fjori”.