Nekoč so v trgovinah prodajali večinoma le tisto kar smo res rabili, medtem, ko danes, v trgovini, tisto kar rabiš s težavo najdeš, med zelo veliko izbiro izdelkov, ki jih pravzaprav, sploh ne potrebuješ. Ker je bila nekoč izbira majhna in so biškote (piškote, kekse) večinoma prodajali v rinfuzi, ali pa tiste zelo drage v kovinskih škatlah, se je pripravljalo in peklo biškote doma. Tisti iz trgovine, niso bili niti približno tako dobri, kot domači.
Pred prazniki, ali v nedeljo, ko so bile družine doma, je gospodinja, oziroma naše mame in none, najprej pripravile vse sestavine, preden so se lotile dela. V celem stanovanju je zadišalo, ko so biškoti porumeneli v pečici. Celo na vrtu si jih zavohal, da se ti je slina začela cediti v ustih. Če niso našle modelčkov za različne oblike keksov, ali pa so bili že vsi ruznasti, so naše none vzele lonček, ali ali kozarec iz kredence (kuhinjska omara). S kozarcem so iz testa izrezale okrogle dele testa, ki so po peki postali slastni biškoti.
Danes, v trgovskih centrih ponujajo nešeto vrst biškotov v preprostih, a tudi barvitih in razkošnih embalažah, da je včasih več embalaže kot biškotov. Medtem ko izbiraš, kaj boš kupil, vohaš razna čistila razkužila, ali celo mufo, vonja pom sveže pečenih biškotih zagotovo ne. Ko končno izbereš vabljive kekse, za vsak slučaj prebereš kakšne so sestavine kupljenega peciva. Ponavadi piše: rastlinska maščoba, palmovo olje, umetne arome, vanilin, sintetično sladilo, jajca v prahu, mleko v prahu, sintetična barvila, itd… V glavnem vse umetno, tudi barva in okus, masla sploh niso videli. Lahko zaključim, da ni boljših biškotov, kot tistih od naših non, z maslom, domačimi jajci, orehi, mandeljni, medom in vsem kar je nona našla doma v kredenci in kleti, da omamnega vonja niti ne omenjam. Dober tek !
foto album:
