Prede opišem izvor praznika, poglejmo na kratko, kako smo v otroških letih praznovali Veliko noč pri nas. Moj oče in mati sta bila oba ateista, zato to za nas in večino otrok v Žusterni, to ni bil krščanski praznik, temveč praznovanje začetka pomladi. Na velikonočno nedeljo na mizi ni manjkalo kuhane, ali pečene šunke, hrena, pletenic in pobarvanih kuhanih jajc. Pletenice iz testa, kot pri pinci, so bile in so še pecivo v obliki podolgovate štruce, a pletene, kot kite las deklet. V testo med kite so vstavljena tudi jajca kokoši, ki se v peči spečejo skupaj s testom. Pirhe smo skupaj s starši barvali z naravno barvo. Na vrtu smo nabrali listke rastlin, kot so detelja in druge, a tudi drobne cvetlice. Vsak listič, ali cvet, smo pritrdi na jajce z mrežico iz dela odrabljenih, strganih ženskih nogavic najlonk. V lonec z vodo smo dali olupke čebule in jajca z listki rastlin, ovitih z delom najlonk. Po nekaj minutah vretja, so se jajca obarvala temno rjavo, a tam kjer so bili listi rastlin se niso obarvala. Da so se deli rastlin na pirhih bolje videli, smo za barvanje zbirali bela jajca, ali vsaj čim svetlejše barve.
Za nas otroke se je žur začel po kosilu, ko smo prišli na vrt, ali se zbrali blizu tedanje gostilne. Vsak je s seboj prinesel nekaj pobarvanih jajc. Ob zid so postavili, v vrsto, vsak svoje jajce in se oddaljili za kakšnih 5 metrov od zidu. Iz žepa smo potegnili kovanec za 100 lir, ki je bil veliko težji, kot današnji kovanci. Z njim smo ciljali jajca na tleh ob zidu. Ob zidu, zato, da se jajce ni premaknilo nazaj, ko ga je in če ga je zadel kovanec. Če si jajce zadel, a se kovanec za 100 lir ni zapičil v jajce, zadetek ni veljal. Jajce je bilo tvoje, le če se je kovanec zapičil v jajce in ostal zapičen. Ni bilo in ni lahko zadeti jajce, kaj šele, da se kovanec vanj zapičil in ostal v jajcu. Pol kovanca je seveda molelo ven iz jajca. Zato je naša zabava s ciljanjem jajc trajala skoraj cel nedeljski popoldan.
Preden pogledamo izvore praznika imenovanega “Velika noč”, je potrebno razjasniti dejstvo, da je vera osebno prepričanje vsakega posameznika, česar se ne vsiljuje drugim. Verska besedila: Sveto pismo nove zaveze, Hebrejska Tora, Sveto pismo stare zaveze, Koran itd…, niso zgodovinska besedila, ker Zgodovina je znanost, ki temelji na arheoloških ostankih, drugih zgodovinskih dokazih in se s časom spreminja, ko so najdeni novi zgodovinski dokazi.
Praznik, danes imenovan “Velika noč”, je starodavno praznovanje, staro več kot 4000 let. Namreč, že Egipčani so na dan začetka ponovnega letnega življenjskega ciklusa narave, barvali jajca in v tistem času tudi stari Perzijci. Za praznik so kuhana in z naravnimi barvami pobarvana jajca jedli. V starodavnih kulturah jajce ponazarja sonce kot izvor pomladnega prerojenja in ustvarjalnih sil narave in človeka. Ptičja jajca so bila pri starodavnih ljudstvih sveti simbol začetka novega življenja. V tem času življenje (pomlad), premaga smrt (zimo), kar so vse antične kulture praznovale na svoj način, odvisno od religije, oziroma njihovih verskih prepričanj. Medtem, ko so pobarvana jajca več tisoč letna starodavna navada ob praznovanju Velike noči, so veliko nočni zajčki omenjeni šele malo po letu 1500, a so se uveljavili in ohranili do danes.
Za Hebrejce je praznik “Pesach”, po katerem so praznik Italijani poimenovali “Pasqua” praznovanje prerojenja, oziroma odhod iz suženjstva v antičnem Egiptu. Za kristjane Kristusovo vstajenje Kristusa od mrtvih.
Kristjani praznujejo Veliko noč od leta 325 naprej. Namreč bizantinski cesar Konstantin I. je tega leta sklical 1. Nicejski koncilij, v mestu Niceja (današnji Izmir v Turčiji). Na Nicejskem Konciliju so odločili, da se Velika noč praznuje vsako leto prvo nedeljo po prvi polni luni, po 21. marcu, oziroma spomladanskem sončnem obratu. Pred tem se praznik prerojenja življenjskega ciklusa narave, ni praznoval povsod ob istem času. Ljudstva v Evropi in Aziji so praznik s podobnim pomenom praznovala, med 21. marcem pa tja do sred maja. Kar je tudi logično, saj se v južnejših predelih narava prebudi prej, kot v severnih predelih Evro-Azije. V osrednji Aziji so ljudstva barvala jajca z rdečo in rumeno, kot je barva sonca, ali polne rdeče lune in jih za ta praznil seveda pojedli. Že star Sumerci, za njimi Babilonci, Grki in Rimljani so praznovali zmago na zimo (smrtjo) in začetek pomladi (novo življenje). Praznovali so ga v skladu z njihovimi verskimi navadami in so ponovno rojstvo življenjskega ciklusa pripisovali, vsak svojim boginjam, razen kristjanov, ki so mačistična religija.
Kakorkoli že, ker kristjani nikakor niso mogli izkoreniniti teh starodavnih navad, so jih prevzeli in asimilirali v svoj praznik Veliko noč. Čeprav pobarvana jajca in velikonočni zajčki nimajo nobene zveze z vstajenjem Kristusa. Praznik se danes praznuje po celem sveti in zagotovo ni last kristjanov, kot bi nas radi prepričali.
