Na eni najstarejših razglednic Kopra iz leta 1896 je upodobljen pogled z morja na pristanišče in predel, oziroma kontrado Božja Draga. Kontrada, oziroma predel Kopra, so Italijani preimenovali v Bossedraga in priseljeni Slovenci severno od Petrinj, pa Bošedraga, žal napačno. Italijanski zgodovinarji in kronisti, so že v preteklosti ugotavljali, da ime Bossedraga nima v italijanskem jeziku in tudi v Istro Venetskem dialektu nobenega pomena. Italijani, sicer še danes iščejo v besedi Bossedraga pomen v italijanščini, da bi utemeljili italijanskost mesta, a neuspešno. O temu sva z Borisom že pisala, a ponovimo lekcijo.
Zgodovina, na srečo ne laže in nesporno so v okolico Kopra in v samo mesto Slovenci prišli pred Italijani. Ko so se Slovenci bolj množično začeli naseljevati v te kraje, v 5, 6. in 7. stoletju, je bilo v Kopru večinsko prebivalstvo Ladinsko, kar pravijo skoraj vsi italijanski kronisti in zgodovinarji. Bilo je tudi nekaj starejših prebivalcev istrsko romanskega izvora. Oboji niso govorili italijansko, čeprav tudi ladinski in romanski jezik izvira iz latinščine. Benečani so se v mestu začeli naseljevati nekaj stoletij kasneje in takrat je šele začel nastajati Istro Venetski italijanski dialekt. Slovenci, ki so prišli v mesto na otoku, iz zaledja Kopra, so se naselili na severno vzhodni obali otoka, kjer je bil manjši zaliv, uporabljan, že pred prihodom Slovencev, kot pristanišče. V slovenskem jeziku “Draga” pomeni manjši zaliv, oziroma Božja Draga – Božji zaliv. Kasnejši italijanski naseljenci so ime le poitalijančili v Bossedraga, ki v italijanskem jeziku nima nobenega pomena. Danes je to uradno italijansko ime, slovensko pa Bošedraga, kar je sicer napačno. Nič narobe, a dobro je vedeti zakaj je tako.
Kakorkoli že, takšno mesto, je izginilo za vedno in lahko ga vidimo le še na zbledelih starih fotografijah in razglednicah in s tem ohranjamo spomin na tiste minule čase.
Izvirna razglednica, spodnja slika je iz knjige, avtorice Ane Derin, “Koper, svet, ki je izginil za vedno” – “Capodistria un mondo scomparso per sempre” Razglednico je izdal Giorgio Sternfeld v Benetkah, ki se je rodil 3. septembra 1878 v Benetkah v Benečiji. Umrl je 8. decembra 1939 v Tradateju v Vareseju v Lombardiji, v starosti 61 let.
Tudi pred 100 in več leti so pobarvali črno bele fotografije in slike, a so to počeli ročno, danes ni nič drugače, razen tega, da si pomagamo z računalniškimi urejevalniki fotografij. Tako imamo črno bele in pobarvane barvne razglednice izpred stoletja in več. Tako ko mi danes, so tudi pri ročnem barvanju delali napake, oziroma, nič drugače kot UI. Imamo namreč kar nekaj pobarvanih starih razglednic kopra, kjer je med barvanjem kaj izginilo. Njabolj je znan tista, kjer manjka cel zvonik, oziroma se vidi le njegov bled obris.