Leta 1935 so popolnoma predelali nekdanje skladišče soli S. Marko, naredili novo streho in asfaltirali cesto. Prava preobrazba dela mesta med sedanjo Taverno in sedanjo Solinarsko ulico se je začela leta 1939, ko je fašistični minister Jožef Kobolj, ki je spremenil ime in priimek leta 1928 v Giuseppe Coboli Gigli. Začel je z rušenjem celega predela mesta, skupaj s stavbami in nekaj ulicami. Prvi rušilni udarec, za začetek rušenja, je zadal prav Mussolinijev minister za javna dela Jožef Kobolj 11. junija 1939. Porušili so 42 hiš in nekaj teh stavb, lahko vidite na prvi sliki. Teh danes ni več.
Tudi hiš, ki so vidne na drugi sliki ni več. Italijanska oblast je leta 1939 zbrisala velik del kulturne dediščine mesta Koper. Cela ulica, v kateri je bila prekrasna stavba imenovana “Staro gledališče” (Teatro Vecchio), je izginila za vedno, da bi na tem mestu zgradili šolo poimenovano po materi fašističnega junaka Anni Sauro, ki naj bi imela na pročelju oboke v obliki črke M, ki spominja na častnega občana Kopra Benita Mussolinija. Prišla je 2. svetovna vojna in šola ni bila nikoli dokončana, a so jo po vojni preuredili v hotel, ki stoji še danes.
O tej temi sva z Boris-om že skoraj vse napisala, zato sem tokrat opisal čas, ko so še stale hiše in ulice ob mandraču Porporela, le na kratko. Sedanji občinski oblasti, so, vsaj tako izgleda, časi fašizma posebno pri srcu, saj so odločili, da ne bodo posthumno odvzeli naziv častnega občana vojnemu zločincu Mussoliniju. Celo več, nekdanje skladišče soli pri Izolskih vratih, ki ga prenavljajo v kulturni prostor, za prireditve in razstave, so poimenovali po fašističnem športnem društvu “Libertas”. Po društvu v katerega niso imeli vstopa Slovenci, niti Hrvati. Kaj čmo, ni se samo Jožef Kobolj, alias Giuseppe Cobolli Gigli, sin učitelja v slovenski šoli Nikolaja Kobolj rojenega leta 1861, obrnil tja kamor trenutno veter piha.
Prvi dve sliki sem restavriral, izostril in pobarval, tudi s pomočjo UI (AI). tretja in četrta pa sta izvirni sliki.