Spominjam se časov, ko ni bilo kovinskih čolnov in ladij in tistih iz umetnih mas, gume, ki danes prevladujejo na morju pri nas. Vse vrste gomonov, oziroma gumenjakov, čolnov iz plastike, poliestra in drugih sintetičnih materjalov, je z morja izrinilo večino lesenih ladij in čolnov. Še posebno mi je ostal v spominu sandolin, ozek in majhen lesen čoln, s ploskim dnom, ki je pred kopališči od Debelega rtiča, Ankarana, Katarine, Kopra, Semedele in Žusterne, prevladoval na morju. V sandolinu je bilo prostora največ za dva veslača, če sta bila otroka, če ne pa za enega odraslega. Bil je pravzaprav najmanjša vrsta lesenega čolna in zato ugoden za upravljavce kopališč, ki so sandoline izposojali kopalcem. Vidimo ga še na razglednicah iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, v Ankaranu pred kopališči.
Benečani so iz beneške lagune v Koper pripeljali čoln Sandolo, z ravnim dnom, ki je bil primeren tudi za koprski palud, oziroma morsko močvirje, kjer je bila zelo nizka gladina vode. V Kopru se ni prijel, ker so koprski ribiči paludanti raje uporabljali čoln miš, oziroma topo, ki je bil širši in se ni hitro prevrnil, kot je bilo to pogosto pri ozkem sandolu. O čolnu topo je pisal že Boris. Čoln sandolo je imel različne izvedbe in je bil dolg do 7 metrov in več. Po sandolu so razvili manjši in krajši sandolin, ki je bil bolj primeren čoln za otroke, potrebe kopalnega turizma in rekreacijo. Že proti koncu 19. stoletja je bilo poleti videti vedno več sandolinov ob kopališčih. Danes jih ni več videti, saj so počasi izginili v pozabo.
Leta 1957, se spominjam poletja, ko smo otroci v Žusterni, čakali da pride kakšna močna poletna nevihta. In prišla je z nalivom, hitrostjo vetra preko 100 km/h in visokimi valovi. Tekli smo na obalo in se vrgli med valove, kot ponavadi, tudi, če je lilo kot iz škafa. Valovi so nas premetavali in v trenutku, ko sem bil na vrhu enega izmed valov, sem tam nekje daleč od obale, v penečem morju opazil sandolin, a mi je kmalu izginil izpred oči. Nisem pozabil nanj in ko se je umirila nevihta, s prijatelji pregledal vse skale ob obali. Namreč po nevihti smo otroci prečesali obrežje, da bi našli kaj zanimivega, kar je nevihtno morje prineslo. Sandolin smo našli na skalah pri Moletu, kamor so ga zanesli valovi, verjetno s kakšnega kopališča na drugi strani zaliva, ali pa celo z italijanske strani. Nismo se kregali, čigav je in kdo ga je prvi videl, temveč smo se dogovorili, da bo od sedaj naprej od vseh nas. Sami smo naredili veslo iz starih desk in ga uporabljali skoraj celo poletje, a proti koncu avgusta nam ga je nekdo ukradel in ga ni bilo več. Dravo iz Milokov bi rekel: “Je šel za isto ceno, kot je prišel.” Alora vse kur mora bet
Fotoalbum
