Namreč znani novinar Boris Šuligoj je objavil članek v Delu, kjer pravi, da koprski ribiči spustijo 3 kilometre mreže in ujamejo 14 rib. Če je njegov zapis vsaj delno resničen, potem se koprskim ribičem slabo piše. Velika škoda, saj imajo koprski ribiči več stoletno tradicijo. V 15. stoletju je kongregacija Svetega Andreja, katere člani so bili izključno ribiči, ustanovila ribiško šolo, ki je s presledki delovala vse do začetka 2. svetovne vojne.

V Kopru je bilo v preteklih stoletjih veliko ribičev in kar nekaj jih je vztrajalo vse do petdesetih let preteklega stoletja, kar je videti tudi na 3. fotografiji iz leta 1962. Večina je živela v Božji Dragi (Bossedraga), a nekaj jih je bilo tudi v predelu San Pieri in kakšen tudi drugje, čeprav bolj redko. Lovili so v celem Koprskem zalivu, do Gradeža in na jugu do izliva reke Mirne v morje. Mej na morju ni bilo, a so se različne ribiške skupnosti, med seboj, tudi prepirale za predele morja, ki je bilo bolj bogato z ribami. Največ sporov je bilo z ribiči iz Chiogge, ker so uvedli neselektivne mreže z manjšimi odprtinami (očesi), kar je povzročilo zmanjšanje ribjega fonda v morju. Ribiči so se ločevali tudi po loviščih, kjer so lovili in večinoma niso hodili en drugemu “v zelje”.

Lovišča v bližini mesta so bila v lasti občine in deljena določenim ribiškim družinam. Na primer v lovišču “saltarello” pred Žusterno je lovila družine De Santina. Ribiči, iz pristanišča v koprski kontradi San Pieri, so lovili v zamočvirjenem delu morja med solinami in mestom in so jih imenovali “paludanti”. Ti so za domačo prehrano lovili tudi rake v solinarskih kanalih in ribice solinarke v kavedinih. Doma so pripravili šugo s solinarskimi raki s polento. Zelo so bile priljubljene ribice solinarke, ki so jih za kakšno minuto vrgli v vrelo olje in pojedli še vroče s kruhom ali s polento. Te tipične hrane koprskih ribičev, danes ne boste našli več nikjer. Le v sečoveljskih solinah so še raki v kanalih in ribice solinarke v kavedinih, a oboje je danes zaščiteno, ker so pri nas ogrožene vrste.

Kronisti izpred 150 in več let nazaj pravijo, da je bil zjutraj, ko so se ribiči odpravljali na morje, pogled z Belvederja spektakularen, saj je bil koprski zaliv posejan z barvnimi jadri ribičev. Izobilje rib je začelo upadati, ko so pred nekaj stoletji ribiči začeli loviti tudi ponoči s pomočjo svetlobe. Na premcu barke so postavili podaljšek, ki je bil izven plovila in v njem zakurili les iglavcev prepojen s smolo, da je ogenj osvetlil morje. Kasneje so se uveljavile luči na petrolej in plin. S pomočjo luči so lovili v temnih nočeh večinoma sardele in drugo plavo ribo. Že pred 150 leti so se ribiči začeli pritoževati, da pred Debelim rtičem, kjer je bilo takrat glavno lovišče plave ribe, rib enostavno ni več.

Zmotno je misliti, da je upadanje rib in drugih živali le krivda prekomernega ulova. Zavedati, se moramo, da vse kar vržemo skozi okno, ali odnesemo skozi vrata, konča v morju. To velja tudi za vse izpuste in odpadke industrije. Tudi umetna gnojila, pesticidi in fungicidi, ki jih danes množično uporabljamo v intenzivnem kmetijstvu, v končni fazi končajo v morju. Seveda tudi množični turizem in vedno večji tovorni in potniški promet, morju ne koristi, ampak ravno nasprotno. Morje ni več to kar je nekoč bilo zato ribiči v našem majhnem in plitvem morju nimajo bleščeče prihodnosti.

Foto album

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja