Pri koncu 19. in vse do sredine 20. stoletja je bilo v naših krajih življenje, vsaj za večino zelo težko, bila je revščina oziroma mižerija. Res je tudi, da je bil v vsaki vasi tudi kakšen, ali več premožnih kmetov, kot rad pove Marežgan Dean Plahuta. Res je a velika večina je delala od zore do mraka, izključno, za golo preživetje. Ne samo pri nas na Koprskem, tudi v naši okolici so množično emigrirali s trebuhom, za kruhom. Odhajali so iz Furlanije, Vipavske doline, Krasa in iz Istre. Tisti, ki so odhajali v čezmorske dežele, so v Trstu kupili vozovnico najnižjega razreda, ki je bila najcenejša, za pot v Severno in južno Ameriko.
Takoj po končani 1. svetovni vojni Marjo iz Gabrovice, doma, ni več videl možnosti za boljše življenje, zato se je odločil za emigracijo na drugo stran Atlantskega oceana, v Argentino, kamor je odšlo tudi nekaj njegovih znancev. Zbral je vse svoje prihranke in kupil najcenejšo vozovnico za ladjo, ki ga je iz Trsta odpeljala v obetajočo prihodnost v Argentini. Povedal mi je, da je potovanje večinoma preživel v podpalubju v prostorih brez oken, saj bi za boljšo namestitev, moral plačati veliko več, kar seveda ni zmogel.
Bil sem še otrok, ko me je pokojni oče Ivan vzel s seboj v svojo rodno Gabrovico, kjer sva ob cesti, ki je peljala mimo ruševin nekdanje vasi, ki so jo požgali do tal okupatorji, med 2. svetovno vojno, srečala Marjota. Oče je odšel v staro vas, mene pa pustil z Marjotom.
Marjo je bil zelo zanimiv človek, a ga ne boste našli v nobeni zgodovinski knjigi, čeprav je bil on sam knjiga, kaj knjiga, cela polica knjig, ki niso bile nikoli napisane. Ohranjal in prenašal je nešteto starih zgodb, legend in govoric iz preteklih časov in tudi meni je marsikaj zaupal, čeprav sem bil še otrok in se tega bolj megleno spominjam. Odšla sva navkreber k njegovi hišici nad vasjo obkroženi z zelenjem in se usedla pred njo. Razgled na staro vas, novo vas in celo dolino z vrhom Tinjana tam v daljavi je bil pomirjujoč.
Vprašal sem ga: “kako je bilo v Argentini?” Pogled je usmeril v daljavo, tja proti Tinjanu in se zamislil. Čez nekaj časa je povedal, da sploh ni bilo slabo, da je tam živel dobro. Ko ga je ladja, skupaj z drugimi emigranti pripeljala v Argentino, so vsem ponujali slabše plačana dela, ki jih je večina tamkajšnjih prebivalcev zavračala. Sprejel je delo čistilca ulic, po domače smetarja in bil z delom zadovoljen. Že po nekaj letih si je začel graditi manjšo hišico zase in za svojo gospo. Uredil je notranjost in seveda vrt, da je v prostem času lahko posedal med zelenjem na vrtu. Zjutraj, ko je na vzhodu sonce vzhajalo, je on že pometal ulice in trge, nehote obračal pogled proti vzhajajočemu soncu, ker tam nekje, malo bolj severno je bila njegova domača vas Gabrovica.
Minevali so dnevi, tedni, meseci in leta, domotožje je postajalo vse hujše, še posebno, ker z ženo nista imela otrok. Nekega jutra, ko ga je spet ogrelo sonce z vzhoda, se je odločil. Prodal je hišico z vrtom, kupil vozovnici, zase in za ženko, osebne stvari pospravil v kovček iz kartona in z ladjo odplul čez ocean nazaj domov v rodno vas. A doma je bilo vse drugače, rodna vas je bila požgana v ruševinah, a on si je nad vasjo pod Kraškim robom uredil hišico z vrtom, s pogledom na celo dolino, s Tinjanom v ozadju. Zaposlil se je takoj, seveda kot delavec pri takratni koprski komunali in pometal ulice Kopra, tako kot je to počel v Argentini. Bil je skromen in veselil se je življenja, dan za dnem. Njegova družica je bila mestna gospa, zato ji v hišici s pogledom na Tinjan nad zeleno dolino ni bilo všeč, odšla je proč, v mesto. On je ostal sam in ko sva skupaj sedela pred hišico nad vasjo, je zašepetal: “Vidiš, čutiš ta prekrasen pogled, slišiš moje slavčke kako pojejo?” “Nikjer ni lepšega kraja na svetu, kjer ti že zgodaj spomladi celo noč pojejo slavčki, zjutraj ob sončnem vzhodu, pa sem jim pridružijo še druge ptice pevke”, je še povedal.
Bil sem že najstnik, ko smo s kompanijo, ob 3. uri zjutraj štopali iz Portoroža proti Kopru, tam kjer se od ceste skozi Portorož, odcepi cesta proti Valeti. Triještini so že vsi odšli domov, ni bilo več avtomobilov na cest, zato smo se zarili v suho listje ob cesti, malo zadremali čakajoč prvi avtobus, ki je proti Kopru odpeljal malo po 5. uri zjutraj. Bil je to hitri avtobus, ki ni ustavil na vmesnih postajah, kot je Žusterna, zato sem moral z njim do Kopra. Izstopil sem na stari avtobusni ob morju, sonce je že vzhajalo, Marjo pa je že pometal ulico tam med hotelom in tržnico. Srečal sem ga, ker sem moral domov Žusterno peš. Rekel sem mu: “kaku gre?”, nehal je pometati, se obrnil proti meni in rekel: “Buh dej”. Živel je skromno, bil je miren, tih in tako kakor je živel, je potiho tudi odšel za vedno v svoj raj, kjer mu vsako jutro pojejo slavčki, tako kot pri njemu doma pod Kraškim robom.