Veliko sva z Boris-om že pisala o naših nonah, Šavrinkah. Pisatelj Marjan Tomšič je o njih napisal knjigo uspešnico, a še vedno bo kaj za povedati na to temo. Obarval sem 2 novejši črno beli fotografiji, saj Šavrinke niso del neke oddaljene preteklosti, kot izgleda, če vidimo samo tiste starejše risbe in fotografije, izpred 100 in več let nazaj. Mižerija, oziroma revščina v vaseh Slovenske Istre ni kar izginila čez noč, trajala je še desetletje in več, po drugi svetovni vojni. Istrske ženske so še dolgo pešačile, se peljale s kurjero, ali vaporjem v Trst, da so prodale jajca, mleko, kruh in druge domače proizvode. Z izkupičkom prodaje so svojim družinam omilile revščino, čeprav, kot vidimo na 1. sliki, sebi niso privoščile veliko, sta obe obuti v doma sešitih cavatah iz odpadnih štrac.
Italijanski cariniki so jima pregledovali vsebino skromnih cul in košev, čeprav nista švercali prepovedane robe. Kaj čmo, na svetu, kot vedno, uradniki oblasti, preganjajo le reveže, velikih kontrabandjerjev niti ne lovijo, saj od njih prejmejo kašen paket v žepe. Podobno kot pri tatvinah, zaprejo le reveže, ki so ukradli sendvič, tisti, ki ukradejo milijone, pa ostanejo na prostosti. Razen izjem, ki so v zaporu le uradno in hodijo ven igrat košarko, kadar se jim zljubi.
Na drugi obarvani sliki, pa Šavrinki že imata, na vozu s katerim prevažata mleko za svoje stranke, odrabljene avtomobilske gume. Spomin nanje, ne sme počasi zbledeti, hvaležni jim moramo biti še danes, za neprespane noči in njihov trud, zaradi česar, mi danes bolje živimo, kot naše none in nonoti. Za mlajšo generacijo so to pra none in pra nonoti.
