Anbot, tam v petdesetih in šestdesetih letih, ko nas ni še okupirala televizija, video igrice in ostale zabave ki so danes samoumevne, smo si poleg čiklistov, ščink in drugih skupinskih iger kot je bila “kafe” in podobno, fantje z malo iznajdljivosti omislili takoimenovane balinjere s katerimi smo dirjali po koprskih “šaližah”, še najraje po tistih asfaltiranih, ker po tistih iz kamnitih plošč se je znalo zgoditi, da ti je “vozilo” razpadlo pod ritjo.
Balinjere, oziroma odrabljene ležaje smo iskali v raznih mehaničnih delavnicah, ki jih je bilo takrat kar nekaj v mestu in okolici. Mehaniki so nam jih z veseljem dali. Iz starih, ali novih lesenih desk smo sestavili ogrodje in na lesene osi smo pritrdili balinjere. Vozilo je bilo pripravljeno za uporabo. Seveda ni manjkalo udarcev in odrgnin, ki smo jih dobili ob padcih z vozila.
