Soline so bile ob njihovem uničenju v nevihti leta 1911 že dolgo nerentabilne, zato so si lastniki solinskih fondov prizadevali za spremembo, ki bi jim prinesla kaj denarja. Takoj po prvi svetovni so ustanovili konzorcij za bonificiranje koprskih in ankaranskih solin, ki je leta 1927 pripravil načrte za bonifikacijo, oziroma razsoljevanje in izsušitev ostankov nekdanjih solin, kar je vidno na priloženi sliki. Ker so čakali denar od države je to kar trajalo in šele 1929 so dobili zeleno luč in potrebne šolde. Naslednje leto, oktobra 1930 je semedelska črpalna postaja že začela z delom, leta 1931 pa še črpalna postaja na bodoči ankaranski bonifiki.
V enem letu so vse počrpali in začeli z bonifikacijo – razsoljevanjem. Po par letih so že lahko sadili prve kulture in cene zemljišča so strmoglavo narasle. Nastanili so tudi kolone iz Furlanije. Še sedaj vidimo samotne hiše posejane po ankaranski bonifiki. Na priloženi sliki vidimo gradnjo črpališča ob semedelski cesti leta 1930.
Kot sem omenil, so po izsušitvi ankaranskih solin zaradi pomanjkanja kmetov zainteresiranih za kmetovanje na novih površinah morali “uvoziti” družine iz Furlanije in ostalih krajev, ki so potem delali kot koloni ali spolovinarji kot smo jih imenovali, ker so polovico pridelka morali oddati gospodarju.
Na koprski Bonifiki je bila situacija malo drugačna, saj so bile površine blizu mesta in so jih obdelovali lahko paolani – mestni kmetje. Ti so vsako jutro z oslički vpetimi v vozove odšli na njive in se zvečer vračali v svoje skromne domove. Na sliki iz leta 1954 vidimo kako je bila vsa Bonifika obdelana do zadnje pedi. Po odhodu velike večine paolanov se je začelo zaraščanje, kljub temu, da so, v sicer manjši meri, za delo poprijeli novi prebivalci. Na fotografiji iz leta 1963 vidimo, da so na večini površin imeli travnike za pridelavo sena. Na našo srečo pa so imeli tudi njive z melonami in lubenicami tako, da smo se mulci lahko odžejali po napornem kopanju v Žusterni. Z leti se je kmetovanje opuščalo in Bonifiko je zavzel “palud” (močvirska trstika), idealen za igranje kavbojcev in indijancev. No, dandanes ni niti lubenic niti paluda, vnuki “indijancev” imajo namesto lubenic osvežitev v kafiču z razgledom in namesto okopavanja imajo na Bonifiki vse sorte športov za trening in rekreacijo. Pač, v skladu s časom.
