Ljudje smo najbrž že genetsko pogojeni, da vse novotarije sprejemamo z veliko mero skepse in tudi bojazni. Tako je bilo z vsemi novimi pridobitvami. Da se ne spuščam daleč v preteklost vemo kako je bilo s prvimi vlaki, pa avtomobili, elektriko… pa do sedanjih mobilnih telefonov, umetne inteligence… Tudi Koprčani niso bili izjema.
Leta 1904 je mestni svet začel razmišljat o uvedbi elektrike in ker takrat ni bilo še daljnovodov so morali kar sami nabavit pravo elektrarno. Če bi se kaj takega lotili sedaj bi najbrž preteklo kakšno desetletje, preden bi prva žarnica zasvetila po ulicah. Za Avstrijo so stari ljudje itak govorili, da je bila država kot se šika in sam potek uvedbe elektrike lahko samo potrdi ta rek. 2. februarja 1904 so svetniki dobili prvo ponudbo iz Trsta za plinsko elektrarno a so šli v Milano in se tam pogodili za pogon na premog. Avgusta istega leta so določili kje bo ta elektrarna stala in 11. maja naslednje leto je že začela s poskusnim delovanjem v novi zgradbi na dnu sedanjega Kosovelovega trga. Prve luči pa so osvetlile sedanjo Kidričevo ulico od glavnega trga do pristanišča že 23. maja.
Kot sem že v uvodu omenil pa tudi Koprčani niso bili izjeme pri tej novotariji. Prebivalci bližnje okolice bodoče elektrarne so protestirali zaradi velike požarne nevarnosti in celo najeli odvetnika, ki je preprečil prvi obisk državne inšpekcije za potrditev lokacije. Med glavnimi voditelji nasprotovanja elektrarne je bil tudi neki Bartoli (ki je kasneje tam celo zgradil električni mlin) Očitno so se potem zmenili, saj so zadeve potem stekle po planu.
Na prvi karikaturi nasprotnikov elektrifikacije vidimo vse mogoče posledice, ki bodo doletele ubogi narod. Na fotografiji pa nekdanjo elektrarno. Če bo kdo opazil v sredini parka neko kvadratno ploščo – to je prvi rezervoar koprskega vodovoda iz začetka 20. stoletja, ko so vodo pripeljali iz Vergaluča (med Kampelom in Vanganelom).
