Na zgornji sliki naše pranone med obema vojnama, ko se vračajo iz Kopra domov, nasmejane, ker so uredile dobre kupčije.
O mlinih ob Rižani in reki Dragonji smo že pisali, a poglejmo bolj podrobno, saj je mlinarstvo ob naših dveh rekah za seboj povleklo množico gospodarskih in dejavnosti za osebne potrebe. O tem, da so bili mlini na reki Rižani širšega pomena, vse tja do Pule in da je bila Rižana plovna do Dekanov, s pristaniščem za ladje z žitaricami na severni strani Sermina, smo že pisali. Mlini na Dragonji, čeprav jih je bilo veliko, so bili večinoma lokalnega pomena, saj so mleli le 3 do 4 mesece na leto, dokler je bilo vode v reki in pritokih. Mlinov je bilo v “najboljših” časih na Rižani okoli 36, na Dragonji okoli 60.
Pšenico so mleli na belih kamnih “tofih”, koruzo (frmanton) pa na kamnih imenovanih mlači, ki so jih pripeljali iz Furlanije. V nekaterih mlinih so imeli “stope”, s pomočjo katerih so luščili ječmen in koruzo za mineštro. Mlini niso samo mleli in luščili žitarice, saj so bile ob mlinih tudi žage, kovačije in torklje. V nekaterih mlinih so imeli valjalnice v katerih so čistili platno in volno.
Pred prazniki so mleli v mlinih tudi lešnike, mandlje in orehe, saj so naše pranone zalagale istrska mesta, okoli Božiča in Velike noči, s poticami in pincami, za kar so potrebovale večje količine zmletih orehov in mandljev. Kot pišejo italijanski kronisti so v Kopru ob praznikih pekli večinoma pince različnih oblik, bolj cenjene potice pa so, poleg pinc z več jajci, prinesle Slovenke iz okoliških vasi. Veliko se piše o “Šavrinkah”, ki so prodajale mleko in jajca v mesto, malo manj pa o “Kruharicah”, “Bigaricah”, ki so bile nepogrešljive. Naše prednice so bile zelo podjetne in organizirane in so si redko šle” v zelje”, razdelile so si tržišče obalnih mest. kruharice iz Škofij, Plavij, Gabrovice, Črnega Kala in Loke, so večinoma pekle kruh za mesto Trst. Šentmarke, Koštabonke in Pučerke, so pekle za Koper, Izolo in Piran. Vaščanke Kubeda in Hrastovelj so pekle kruh za Buzet. V Krkavčah, Šupetru in Novi vasi so kruharice pekle za Buje, Umag in Novi grad. Seveda so bile tudi takšne, ki so na novo začele mesiti in peči kruh za prodajo in se niso držale dogovora, a to so bile maloštevilne izjeme, saj so jih “stare” kruharice kmalu podučile.
Kruharice v vaseh v okolici Kopra so skrbele za družino, pozno zvečer so mesile kruh, ponoči pekle v krušnih pečeh, pred svitom pa so se, s še vročimi, bigami, hlebci, korneti, tičicami in pincami, odpravile na pot v mesto. Nekatere so imele tudi premožne stalne stranke, ki so jim kruh dostavile na dom, kar je ostalo so prodale na mestnih tržnicah in trgih. Kruh naših marljivih in neutrudnih žena iz Slovenske Istre, je bil zelo cenjen pri meščanih, zato je šel za med in domov so se vračale zadovoljne s praznimi plenjerji in vrečami. Ko so utrujene prišle domov, težkih nog, se niso utegnile oddahniti, saj se je vse začelo znova.
A zdaj so drugi časi in v koprskih pekarnah z lahkoto dobiš še topel burek, ali lepinjo, a dišečega domačega kruha, ki je bil nekoč tako zelo cenjen od Novega grada do Trsta, pa žal ne več.