Sladko je, nič delat. Ta pregovor se vleče še iz rimljanskih časov in nekdanja gospoda v Kopru se je tega držala, tudi zato ker je bilo to nepisano pravilo, da se plemiške duše ne smejo mazati rok. V mestnem svetu pa je celo statut prepovedoval svojim članom, ki so bili izključno plemiči (nobili), da bi se ukvarjali s katerokoli lukrativno ali še slabše, fizično dejavnostjo. Od česa so torej živeli? V polpretekli dobi bi rekli, da so živeli od sadov minulega dela. Vsi so namreč podedovali iz roda v rod nepremičnine, kot so stavbe, posestva in cele vasi ali celo župnije. Vse to so dobili, večinoma v dar, za razne zasluge, predvsem v vojnih pohodih, zaradi rezultatov kakšne diplomacije, verske gorečnosti in mnogokrat preprosto zaradi podpore raznim kandidatom, ki so to bogato poplačali, ko so prišli na oblast. Nekako tako kot dandanes, ko dobijo zaslužni člani kake stranke mesto ministra, sekretarja ali direktorja kakšnega monopolnega podjetja. Stvar teh obdarovancev, takrat in sedaj, pa je kako izkoristiti tak položaj in obogateti.
Gornje mi je prišlo na misel, ko sem bral o lastništvu koprskih solin. Poleg mesta, ki je imelo cca 14 % vseh solnih fondov v naši okolici, in cerkve ki je posedovala cca 6% , so ostale solne fonde posedovale največje koprske družine, katerih zgradbe, zgrajene tudi na soli, lahko vidimo danes po mestu: Gravisi, Madonizza, Marsich, Tacco, Totto, Brutti, Grisoni… Skupno je bilo po popisu leta 1847 218 solnih fondov, razdeljenih na 3.700 solnih bazenov. Zanimivo je, da je vsak solni fond imel svojo hišico, se pravi kar 218 hiš, večinoma ob izlivu Rižane in proti Ankaranu, saj so to bile največje koprske soline. Takrat so soline zaposlovale skoraj 1000 najemnikov in delavcev , tako moških kot žensk.
Na sliki posneti nekje v okolici Srmina, po veliki nevihti leta 1911, vidimo že poplavljene soline in konec večstoletnega bogatega obdobja.