Ščinke, so mi ostale v spominu še iz otroštva, ko se je igralo s ščinkami množično, od petdesetih, šestdesetih in tja v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V slovenskih narečjih so bile te kroglice, v mojih časih steklene, a tudi še iz keramike in imele različna poimenovanja. Mi smo manjšim rekli ščinke, tistim precej večjimi za zbijanje pa patakon (v notranjosti Slovenije pa bomba). Drugod po po Sloveniji so jih imenovali; frnikole, frnike, kičke, nike, klikerji, špekule, frnje, itd… Glede na material iz katerega so bile ščinke izdelane, pa steklenke in porcelanke. Naši sosedje Triještini in Italijani v Kopru so jim rekli scinche, biglie in bilie.
Spominjam se dveh različic igre. Eni smo rekli “na trikotnik”, drugi “na luknjo”. Na tla smo narisali trikotnik, kakšne 4 do 6 korakov on njega pa dolgo črto. Potem smo po vrsti, eden za drugim, postavili peto noge na vogal trikotnika in poskušali svojo ščinko zakotaliti čim bližje črti. Kdor se je s sčinko najbolj približal črti je bil na vrsti prvi, za metanje ščinke v trikotnik. Postavil se je za črto in poskušal svojo ščinko zakotaliti v notranjost trikotnika. Tisti, ki mu je ščinka ostala v trikotniku, je dobil ščinke vseh ostalij, ki jim to ni uspelo. Če je bilo več igralcev s ščinko v trikotniku, so samo ti igrali naprej na izpadanje da je ostal samo eden zmagovalec in ta pobral vse ščinke poražencev. Podobno smo igrali na bužo (na luknjo), le da je bila namesto trikotnika luknja v tleh. Luknjo smo naredili, tako, da smo se s peto na mehkih tleh zavrteli, včasih večkrat, dokler ni v tleh nastala dovolj globoka luknja. Tako je bilo mogoče igrati samo tam kjer je bila na tleh zemlja, ali pesek.
Druga verzija igranja igre na trikotnik se je začela tako, da je vsak igralec v trikotnik postavil eno svojo ščinko, potem smo ščinke bližali proti črti, nekaj korak od trikotnika. Tisti, čigar ščinka je bila najbližje črti, je prvi iz žepa vzel svoj patakon, to je bila steklena kroglica približno trikrat večja v obsegu, kot so bile navadne ščinke. Vse ščinke, ki jih je s patakonom izbil iz trikotnika so postale njegove. Naslednji na vrsti za zbijanje, je poskušal, tako kot tisti pred njim izbijati ščinke iz trikotnika in zvrstili so se tudi ostali igralci, dokler je bila še kakšna ščinka v trikotniku. Bilo je sicer še veliko več različic igre s ščinkami, a se vseh ne spominjam najbolje.
V spominu, mi je ostalo, da smo otroci moje generacije začeli igrati ščinke v petdesetih letih, a kakšni dve generaciji kasneje, sredi sedemdesetih so izginile iz vrtov, ulic in trgov. Ko pa sem malo raziskal preteklost in sedanjost te igre sem ugotovil, da se motim.
Ščinke so igrali otroci že v daljni preteklosti, pred nekaj tisoč leti. V starodavnih egipčanskih grobnicah so arheologi našli ščinke, oziroma raznobarvne kroglice iz kamna, keramike, stekla in risbe igranja s ščinkami. Kako so igrali in kašna so bila pravila igre v času Egipčanov, pred 4.000 leti ni znano. Te antične kroglice, oziroma ščinke hranijo v Britanskem muzeju v Londonu (3. slika). Tudi v drugih antičnih kulturah so igrali ščinke na različne načine. Tudi stari Grki so igrali igro s ščinkami in za njimi tudi Rimljani. Rimljanski trgovci in legionarji so igro razširili po celotnem imperiju, a ponekod so jo že poznali. Na 3. sliki so rimljanske kamnite in keramične kroglice, oziroma ščinke, ki so jih našli arheologi in jih hranijo v Britanskem muzeju v Londonu. Čeprav so Rimljani za igro uporabljali kamnite in keramične kroglice, se je ohranila tudi različica te igre pri kateri so namesto kamnitih kroglic uporabljali orehe, ki je bila starejša različica. Zato se je, v časih Rimljanov, igre s ščinkami prijelo ime “igra z orehi”.
Nekoč, davno, so najprej za igro uporabljali ščinke (frnikole), ki so jih našli ob rekah, ki jih je v gladke kroglice, oblikovala in zgladila tekoča voda. Kasneje so uporabljali, za izdelavo kroglic, žgano glino, marmor in končno steklo. Stoletja so ščinke izdelovali iz navadnega kamna in v nekaterih primerih iz marmorja. Kroglice iz marmorja in iz žgane gline so bolj množično začeli uporabljati okoli leta 1800. Steklene ščinke (frnikole) pa so v Benetkah izdelovali že pred tem, kjer je bila tradicija steklarjev v Muranu večstoletna. Vendar pa je šele leta 1846, ko je nemški steklopihalec izumil orodje, imenovano škarje za marmor, prodaja steklenih ščink postala donosen posel. Prve strojno izdelane steklene frnikole so izdelali v Ohaiu (ZDA) leta 1903. Martin Frederick Christensen, je za svojim domom, v stavbi senika začel s strojno proizvodnjo steklenih ščink, ki so postale uspešnica, tako kot njegovo podjetje. Leta 1910 je podjetje “MF Christensen and Son”, s 33 zaposlenimi izdelalo 10.000 steklenih kroglic dnevno, a je prenehal s proizvodnjo ob začetku 1. svetovne vojne, zaradi podražitve plina, ki se je uporabljal v proizvodnji.
Igra s ščinkami je postala tako priljubljena, da vsako leto od leta 1932 dalje, v Angliji poteka Britansko in “Svetovno prvenstvo” v ščinkah (frnikolah), ki se igra vsak veliki petek v gostilni Greyhound Inn and Pub v Tinsley Greenu v Zahodnem Sussexu. Prvenstva se lahko udeležijo vsi, ne glede na starost. Prva zmagovalka je bila leta 1932 Ellen Geary, mlada ženska iz Londona. Prvenstvo se zgleduje po dogodku iz leta 1588, ko so bile frnikole izbrane za odločilno igro v športnem dvoboju med dvema snubcema, Gilesom in Hodgeom, ki sta poskušala osvojiti roko mladega dekleta iz Tinsley Greena po imenu Joan. Omenjeno Britansko “Svetovno” prvenstvo se še danes prireja vsako leto in tudi letos se je.