Rudnik premoga v Bazovici, bolj znan kot Bazovski šoht, ali v italijanščini Pozzo di Basovizza (danes ga Italijani imenujejo “foiba di Basovizza“), je nekdanji rudniški jašek v Bazovici na Tržaškem Krasu. Lastništvo in raziskovalne pravice nad rudniškim jaškom v Bazovici so se skozi čas spreminjali, saj je šlo predvsem za raziskovalni projekt iskanja premoga, iz katerega se ni nikoli razvil v donosen delujoč rudnik.
Med letoma 1901 in 1908 je češko podjetje, iz tedanje Avstro-Ogrske, oziroma Češke, Škoda (Škodine družbe) začelo z intenzivnim raziskovanjem in izkopavanjem jaška. V začetni fazi so jašek izkopali do končne globine 256 metrov, na dnu pa skopali še 735 metrov dolg raziskovalni rov. Upali so, da bodo našli bogate zaloge črnega premoga ali lignita za potrebe tržaške industrije in pristanišča. Ker so bile plasti premoga pretanke in neenakomerne, oziroma prekinjene, zato neekonomične, so projekt opustili.
Delovno silo so sestavljali specializirani rudarski inženirji in tehniki, ki jih je podjetje Škoda pripeljalo iz čeških premogovnikov, ter domači pomožni delavci iz okoliških slovenskih vasi. Za težka fizična dela (odnašanje kamenja, kopanje, delo na površju) so najemali domačine iz Bazovice in okoliških kraških vasi. Za domače prebivalstvo je to pomenilo priložnost za dodaten zaslužek, saj je bilo kmetovanje na kraških tleh težko.
Delo je bilo izjemno nevarno in težko. Ker so kopali navpično navzdol skozi trdo kraško skalo, so morali uporabljati eksploziv. Delavci so se v globino spuščali z lesenimi dvigali, stalno pa so se soočali z vdorom podtalnice in pomanjkanjem kisika v globokih rovih. Ko so ugotovili, da so plasti premoga pretanke za industrijsko izkoriščanje je podjetje Škoda vse delavce odpustilo in jašek zaprlo.
V obdobju med obema vojnama, ko je območje prešlo pod Italijo, je raziskovalno koncesijo nad jaškom prevzelo to italijansko državno premogovniško podjetje A.Ca.I. (Azienda Carboni Italiani), a so po raziskavi stanja rudnika, jamo spet zaprli.
Družba Arsa (Società Anonima Carbonifera Arsa), ki je upravljala z znanim rudnikom premoga v Labinu (Raši) v Istri, je okoli leta 1936 poslala speleologe in inženirje v Bazovski jašek, da bi preverili možnost ponovnega zagona ali izkoriščanja. Tudi ti poskusi so potrdili, da izkopavanje ni smiselno.
Po drugi svetovni vojni je rudnik, ki nikoli ni postal delujoč rudnik, dokončno izgubil gospodarski pomen. Danes je celotno območje nekdanjega rudnika državna last in ima status italijanskega nacionalnega spomenika imenovanega Foiba di Basovizza, a je to politična odločitev italijanske vlade preusmerjanja pozornosti. Med vsakoletno komemoracijo italijanskih žrtev povojnih pobojev, želijo iz agresorja, ki je načrtoval genocid slovenskega naroda, ukinil uporabo slovenskega jezika v javnosti, ukinil slovenske šole, z odlokom poitalijančeval slovenske priimke, imena, toponime, požigal slovenske vasi in pobijal civilno prebivalstvo skupaj z ženami in otroci, narediti žrtev. Torej Italijani so bili žrtev in ne genocidni agresor.
To potrjuje dokumentirana raziskava jame v Bazovici, takoj po končani vojni. Raziskavo je opravila vojska zaveznikov, ki so, po odhodu partizanov, ki so zavzeli Trst, upravljali tedanjo cono A Svobodnega Tržaškega ozemlja. Odkopali so zgornjo plast smeti in drugih odpadkov in prišli do plasti, kjer so našli veliko kosti nemških konjev, dele kosti enega človeka, veliko odsluženega nemškega orožja in drugi nemški vojaški material, ter smeti. Globlje niso kopali, zaradi nevarnosti udorov. Torej niso prišli pod plast, ki je nastala med leti 1941-1945. Italijanska propagandna mašina je naredila napako, da je sloj žrtev pobojev (infoibati) (4. slika) narisala pod plastjo, ki je nastala med 2. Svetovno vojno, ko ni bilo partizanov, temveč Kraljevina Italija in fašistična Italija. Če bi kdorkoli po vojni vrgel človeška trupla v jamo, bi bila nad plastjo nemških konjev in orožja, a jih tam niso našli, pod njo pa kvečjemu žrtve italijanskega fašizma. To seveda ne pomeni, da povojnih pobojev ni bilo. Seveda so se zgodili, a ne v Bazoviški jami, oziroma Foibi di Basovizza. Povojni izvensodni poboji so se takoj po vojni dogajali tudi v drugih evropskih državah in niso posebnost naših krajev. Na primer v Nizozemski, so množice lovile sodelavce in sodelavke z okupatorjem po ulicah mest in vasi in jih javno usmrtile. Tudi v Franciji so pobili deset tisoče sodelavcev z okupatorjem, takoj po vojni, itd… Italijani so objavili seznam žrtev, ki naj bi jih usmrtili partizani in zmetali v Bazoviško jamo, vendar 90% oseb na seznamu niso nikoli našli, in verjetno so pokopane na pokopališču v Sredipolju (Redipuglia). Najdene, pa niso našli v Bazoviški jami. To so dokumentirana dejstva vse ostalo je politično mešanje megle.
