Najprej nekaj besed o naselju Prade, ki ga v času, ko se naše kraje zasedli Francozi še ni bilo, kar lahko vidimo tudi na Fransciscejskem katastrskem zemljevidu iz leta 1818 (2. slika), bili so vinogradi, oljčniki, murve, travniki in njive z žitom, ovsom, ječmenom in drugimi posevki. Kot vidimo na zemljevidu se je kraj že tedaj imenoval Prade, na področju katastrske občine Lazaret. Tudi na vojaškem zemljevidu Habsburžanov med leti 1821 – 1824 (3. slika), še ni naselja Prade. Na nemški vojaški specialki iz leta 1943, pa je majhno naselje, oziroma strnjena skupina stavb že vidna kot naselje Prade. Iz ohranjenih zemljevidov, je tudi jasno, da naselje Prade, ni nastalo iz ozemlja naselja Bertoki leta 1989, kot ponekod piše. To dokazuje tudi nemški vojaški zemljevid iz leta 1943 (4. slika), kjer je naselje Prade že vpisano, nekje na sredini med Bertoki in Pobegi. Kot smo že zapisali, so Prade nastale na ozemlju, ki je imelo tudi leta 1812 in tudi prej, ime Prade. Izvor imena ni znan, a zgodovinarji domnevajo, da je toponim “Prade”, nastal iz grškega лрatós, iz latinskega pratum (travnik), ali iz furlanskega pradis. Glede, na to, da so pred prihodom Benečanov v te kraje, par stoletij govorili reto-romansko, oziroma ladinsko in slovensko, je najverjetnejši izvor imena iz ladinske, tudi furlanske besede “pradis” (travnik). Skozi področje Prad, je vodila starodavna rimska cesta, ki je potekala od Ogleja do Pule, na kar nas spominja toponimi kraja Cesariano (Caesari – Čežarji) na vzhodu.
Prihod Francozov v Prade
Nekega sončnega dne, aprila meseca leta 1806, je grof Nicolo Borisi sedel na kamnu pred svojo vilo v Pradah, si hladil ret in počasi pipal španjolet (kadil cigareto – Španci so začeli izdelovati prve cigarete že sredi 17. stoletja, zato poimenovanje španjolet), ter gledal v daljavo preko svoje obširne posesti. V daljavi se je nad tlemi dvigal prah, kmalu je opazil skupino konjenikov v galopu, ki so se mu približevali po drevoredu obkroženem z drevesi murv (Bela murva – Morus alba L.). Ko jih je videl, kako se približujejo je že slutil razlog obiska. Namreč v okolici so krožile govorice, da Francozi, ki so okupirali področje Kopra, iščejo primeren prostor za vojaško taborišče.
Ko so prijahali do grofa, so s konjev razjahali 4 vojaški oficirji in 4 inženirji, ki jih je vljudno sprejel. Ko so mu razložili, da so prišli zaradi vojaškega tabora, ki ga želijo urediti na njegovem zemljišču, jim je razložil kakšna škoda bi s tem nastala in kaj bi on za to prejel od francoskih oblasti. Obljubili so mu, da bo dobil izplačanih 100.000 frankov več, kot škoda, ki bo nastala. Ni imel izbire, sprejel je ponudbo, saj je vedel, da, če ne pristane, mu bodo posestvo zaplenili. Izmerili so veliko posestvo in narisali zemljevid, nato so pod večer odjahali proti Kopru. Tri dni kasneje je na grofovo posestvo prišlo 10.000 francoskih vojakov, opremljenih z žagami, krampi in sekirami, s katerimi so posekali vse trte v vinogradih, oljke , murve in vse ostalo, kar je raslo v nasadi in posestvo zravnali s tlemi. Konje in druge živali so spustili v polja z žitom, ovsom in ječmenom, da so se napasli, preden so tudi ta polja zravnali s tlemi. Posestva praktično ni bilo več, le še poravnan zemlja na kateri so začeli postavljati taborišče.
Na temeljih iz kamna, je skoraj čez noč zraslo 960 barak. Razporejene so bile na treh lokacijah: 880 na posesti Borisi, 20 na zemljišču kmeta Bordona in 40 na posesti grofa Porcie. Vse so imele pravokoten tloris, ter zidove, zgrajene v tehniki suhega zidu. Postavljene so bile v dveh vzporednih vrstah, ki jih je v smeri od vzhoda proti zahodu ločevala široka cesta. Med posameznimi barakami je bil le tri čevlje širok razmik. Zgrajene so bile tako, da so lahko sprejele po 12 vojakov in enega podčastnika; vsaka je imela svoja vrata in okno. Zunanjost so premazali z gašenim apnom, da so bile bele barve, nekatere pa so ometali z rdečo zemljo, pripeljano Istre. Konstrukcijo za streho so zgradili iz lesa pripeljanega iz okolice Motovuna, streho pa so pokrili s travo, zato so od daleč barake zgledale kot travniki. Kmalu se je kritina izkazala, kot napačna izbira, saj je strehe tretjine barak močno deževje popolnoma uničilo. Problem so rešili, tako, da so po morju pripeljali močvirsko slamo iz okolice Akvileje in Barbane, in z njo znova prekrivali poškodovane strehe.
Za prvima vrstama barak sta v dveh linijah stala še dva niza objektov enake velikosti in oblik. Ti so bili namenjeni nastanitvi častnikov (poročnikov) ter trgovcev s hrano in pijačo. Trgovci so s svojo dejavnostjo dobro služili, zlasti s prodajo piva, žganih pijač ter izbranih sladkih in žlahtnih vin, med katerimi so prednjačili refošk, muškat, malvazija, pinela in pikolit.
V taborišču, kjer je bilo več tisoč vojakov, so občasno razsajale bolezni. V Pradah je med vojaki tifus, ki je pustošil v Kopru (Capo d’Istria), bil bolj redek in so bili vojaki večinoma zdravi. V mesecu juliju pa se je, zaradi ponavljajočih se nalivov, ki so uničili strehe vojašnic, spet razširil in prisilili, da so se vojaki in častniki z preselili v bližnje kmečke hiše ter v vasi Bertoki, Pobegi in Čežarji. Zaradi okuženosti vojakov s tifusom, je vrhovni poveljnik general Seras od istrskega prefekta, viteza Calafatija, zahteval ustrezen prostor za bolnišnico. Calafati je, ne da bi vprašal lastnico Mario, vdovo po Nicoloju de Madonizzi, izbral nekdanji benediktinski samostan sv. Nikolaja v takratni Oltri, današnjem Ankaranu, kjer je začela delovati vojaška bolnišnica.
Po odhodu vojakov je inženir Vitaleschi iz Direktorata za gradbeništvo z glavnim inženirjem Vidalijem ocenil škodo na 22.000 frankov. V taboru napoleonove vojske je bilo od 14.000 do 16.000 vojakov, vendar so kronisti, ki so pisali za takratne publikacije ocenili, da jih je bilo 20.000, kar je verjetno pretirano, vendar tega ne moremo vedeti. Potomci koprskega grofa Nikoloja Borisi, čigar družina je izvirala iz Albanije, so skromno odškodnino, neprimerljivo z nastalo škodo, prejeli šele čez osem let, čeprav jim je bil obljubljen sanjski znesek v frankih, ostali lastniki pa praktično nič.
Vir:
Memorie storiche di Gedeone Pusterla – L’accampamento militare in Prade nel 1806
Objavljeno v publikaciji “La Concordia Almanacco Istriano”
Tiskano v tiskarni Cobol & Priora v Kopru leta 1892