Pošta Slovenije je 21. januarja leta 2003, izdala znamko iz serije “Narodne noše”, z motivom “Noša Slovenske Istre”, ki je blago rečeno zavajajoča. Znamko je oblikoval Studio Arnold & Vuga, tiskana pri DELO Tiskarna d. d.. Sicer je za mene sporen že naziv “narodne noše – narodna noša”, ko govorimo, ali pišemo o oblačilih Slovencev in Slovenk iz točno določenega obdobja v preteklosti, ki so se razlikovala, glede na pokrajino in celo glede na posamezne vasi, na ozemlju, kjer so živeli Slovenci. Upodobljene noše so izključno hmašna oblačila (praznična oblačila), ki so jih oblekli oziroma oblekle ob večjih praznikih, v nedeljah, za v cerkev in posebnih priložnostih. “Hmašna obleka, so ji rekli, zato ker so so jo oblekli, oblekle, ko so odšle k nedeljski maši v cerkev.
Vsakodnevno so imeli oblečena delovna oblačila, ki so si bila, sicer podobna, e ne poenotena, kar je bilo tudi odvisno od finančnih zmožnostih posameznika. To kulturno tradicijo še vedno ohranja “Kulturno društvo Šavrini in anka Šavrinke”, saj so na svojih nastopih večinoma oblečeni v delovna, oziroma običajna vsakodnevna oblačila, tako, kot so bili nekoč vsi oblečeni v šavrinskih vaseh. Tako lahko tudi nepoznavalci šavrinske kulturne tradicije, v živo, vidijo razliko med prazničnimi in vsakodnevnimi oblačili, naših prednikov.
Malo bolje si oglejmo zavajajočo znamko “Istrske noše” (prazničnega oblačila) in takoj bomo opazili naglavno pokrivalo frkindiš (krzneno pokrivalo) moškega na znamki. Frkindiš so Šavrini lahko videli le na glavah Slovencev na Krasu, vaseh okoli Trsta in samem Trstu, sami ga niso nosili, ali pa le redko zaradi vpliva tržaških Slovencev, s katerimi so imeli tesne stike in več 100 let živeli v skupnem kulturnem prostorom s središčem v Trstu. Kot vidimo na drugi sliki, nastopa KD Šavrini in anka Šavrinke, so oblečeni v vsakodnevna oblačila in ne v praznično nošo. Moški imajo vsi bareto (baretko) na glavi, kot je bilo nekoč v navadi v Istri.
Na tretji sliki plesnega društva Marezige iz leta 1950, so tako moški, kot ženske oblečeni v praznično nošo, oziroma oblačila. Moški v praznični noši, nosijo na glavi klobučevinast klobuk, kot je bilo v navadi. Tudi na 4. sliki, med snemanjem videa o Šavrinkah v Krkavčah, ima moški na glavi klobuk. Zagotovo domačini Šavrini najbolje vedo kakšna pokrivala so imeli pred 100, 200 in več leti njihovi predniki, kar ponovno potrjuje domnevo, da je” istrska noša”, na znamki zavajajoča in ne ustreza noši prebivalcev Slovenske istre nekoč.
Prof. dr. Janez Bogataj se je podpisal pod opis omenjene znamke. V opisu je omenil, da je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689, Janez Vajkard Valvasor, opisal istrsko nošo. Problem, je kot v večini primerov, da je bil opisovalec noše moški in je kot mnogi drugi kronisti, pred in za njim, gledal pupce (dekleta) in veliko manj pozorno opisal moške. Zato so opisi ženskih narodnih noš veliko bolj podrobni in ustrezajo takratnemu stanju, kot opisi oblačila moških. Vendar je Bogataj, korektno in dobro opisal kako naj bi izgledala istrska noša moških, ki so nosili klobučevinasto pokrivalo, česar pa ne moremo trditi za moškega na znamki, ki ima krzneno pokrivalo. Kdorkoli je izbral, verjetno ne oblikovalec, sliko na znamki je naredil napako pri moškem pokrivalu, kakršnega v Istri moški niso nosili.
Šavrini, na glavi niso nosili frkindiša, ko so oblekli praznično oblačilo; belo srajco, čez njo kamižot, tudi kamižola, lajbič (telovnik) z večinoma kovinskimi gumbi, široke temno modre, temno rjave ali črne hlače, tako dolge hlače kot tudi hlače do pod kolen, bele, ali nogavice drugih barvnih odtenkov. Ko se je ohladilo, so čez kamižot oblekli jaketo (suknjič), tudi ob slavnostnih prilikah so noši dodali tudi suknjič, čeprav ni bilo hladno. Na glavi so imeli klobučevinast, a tudi slamnat klobuk, ki so ga ob praznikih okrasili s cvetjem. Na nogah so nosili usnjene čevlje črne in temno rjave barve, kar je Šavrine razlikovalo od sosedov istrskih Hrvatov, ki so večinoma še imeli obute opanke.
Pri “Narodnih” nošah je v medijih veliko dezinformacij, tako, da dobi nepoznavalec napačno, ali kontroverzno informacijo. Tipičen primer, je, kot sem marsikje videl, da pod sliko gorenjske noše piše “Slovenska narodna noša”, kar tujce še bolj zmede. Sicer ni strahu, da bi se naša kulturna dediščina izgubila, saj za to skrbijo navdušenci iz kulturnih društev naših vasi, ki so, tako kot mi ostali, vedno bolj ponosni na svoje korenine. Namreč drevo brez korenin se posuši.
Kot lahko vidimo na zgornjih dveh fotografijah (prva slikana v Marezigah leta 1950 in druga slikana v Krkavčah leta 2026), nimajo moški na glavi frkindiša (krznenega pokrivala), ki je bilo del hmašnega (prazničnega) oblačila slovenskih moških s Krasa in iz okolice Trsta, v 17.18 in 19. stoletju, verjetno tudi kakšno stoletje prej.