Preden so v Trstu odprli prvo knjigarno s knjigami v slovenskem jeziku, so slovenski podjetniki že imeli manjše trgovinice s časopisi, dopisnicami, razglednicami pisemskimi ovojnicami in drugim podobnim materialom. Eden takih je bil, v drugem delu 19. stoletja Milan Mandič (Milan Mandich), ki pa se je posvetil oblikovanju in tiskanju barvnih razglednic tržaškega pristanišča in drugih delov mesta. Založnik Milan Mandič (Milan Mandich) (z imenom založbe “Stabilimento editore Milan Mandich Trieste”, je v Trstu obratoval od obdobja Avstro-Ogrske pa vse do druge svetovne vojne. Večina ohranjenih razglednic z oznako podjetja izvira iz obdobja pred prvo svetovno vojno, ko je bil Trst še pod avstrijsko oblastjo. Vsi napisi na njegovih tiskovinah so bili v nemščini in italijanščini, po prvi svetovni vojni, pa izključno v Italijanskem jeziku.
Otvoritev Slovanske knjigotržnice in prodajalnice papirja podjetja Josip Gorenjec, v ulici Via Valdirivo 40 v Trstu, je bila v začetku septembra leta 1907. Gorenjec je ob otvoritvi, ponosno, izobesil dvojezične table z napisom “Slavenska knjižara i papirnica – Josip Gorenjec”. Knjigarna je pod njegovim imenom (Slovanska knjigarna Josip Gorenjec oz. kasneje Gorenjec & Co.) delovala najprej na ulici Valdirivo 40, nato pa na ulici Caserma št. 16 (današnja ulica XX Settembre). Iz tega obdobja so poznane njene izdaje, kot je Veliki Jadran “Občni slovenski koledar” ter številne slovenske in hrvaške narodne razglednice. Odprtje velike, ugledne slovenske knjigarne v mestnem središču je bil jasen dokaz gospodarskega in kulturnega vzpona tržaških Slovencev.
To prvo slovansko knjigarno, ki so jo imenovali tudi “hrvatsko-slovenska knjigotržnica”, je opremil tržaški obrtnik Josip Rože in je bila po pisanju časopisa Edinosti “res krasna in elegantna na diko in ponos tržaških Slovanov”. Pobudo za njeno odprtje je dalo Hrvatsko društvo za Pučku prosvjetu. Lastnik knjigarne je bil konzorcij Josip Gorenjec & Co., vodil pa jo je Josip Gorenjec, dolgoletni poslovodja največje Hartmanove knjigarne v Zagrebu, ki je imel veliko izkušenj, na tem področju in se je preselil v Trst. Knjigarna je bila v tistem času pomembno središče za tržaške Slovence in Hrvate, kjer so dobili literaturo v materinem jeziku, šolske potrebščine ter razglednice z napisi v slovenskem jeziku. Danes so ohranjene razglednice iz njihove zaloge del muzejskih in arhivskih zbirk. Primer je razglednica “Trst – Nabrežje del sale” (2. slika, na desni strani), ki se hrani v sklopu numizmatičnih in muzejskih zbirk.
Knjižnica v ulici Valdirivo (Via Valdirivo) je bila zbirališče slovenske intelektualne in kulturne smetane v Trstu. Knjigarna, ki jo je vodil Josip Gorenjec, je imela ključen pomen za ohranjanje narodne zavesti in kulturni razvoj Slovencev v Trstu v obdobju pred in med prvo svetovno vojno. Kot ena prvih in osrednjih točk slovenske tiskane besede v mestu je delovala kot kulturno žarišče v času velikih nacionalnih pritiskov. Zadnji razpoložljiv podatek o njej je za leto 1917, po prvi svetovni vojni pa ni več omenjena in je verjetno zaprla. V italijanskih virih je bila vedno navedena kot “Cartoleria e libreria slava”.
Jaka Štoka, iz Kontovela, je prvo izključno slovensko knjigarno v Trstu odprl leta 1914, natančneje med prvo svetovno vojno, v Ulizici Molino piccolo številka 19. To je bila prva samo slovenska knjigarna, a o temu več prihodnjič.
Viri:
- Imenik slovanskih društev in udruženj v Trstu in okolici. Leto 1907
Izdali: Ivaniševič F., Kravos F. in Kučinič F. Komisijonalna zaloga Slovanske knjigarne in papirnice Josipa Gorenjca v Trstu. Tiskarna Edinost v Trstu. - Primorski dnevnik osrednji dnevni časopis slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki neprekinjeno izhaja v Trstu že od 13. maja 1945.
- in drugi viri