Za začetek bom, iz prve roke, najprej poskusil pričarati vzdušje časa, ko so v Kopru še postavljali mlaj, V in pred gostilno v Žusterni je mrgolelo ljudi in še so prihajali. Topoli še niso cveteli, a bilo je že vroče in v senci pod topoli sta se na klopci poljubljala Janko Kosmina in brhka učiteljica Marta. Bila je ljubezen na prvi pogled, saj sat ostala skupaj celo življenje. V zraku sem zavohal mešane vonjave, vonj po morju, ki je bil pomešan z vonjem po pečenih svinjah, da so se mi v ustih začele nabirati sline. Slišati je bilo ropot motorja, ki se je bližal, prihajala je družina Krivec iz Kopra, kot skoraj vsako nedeljo. Ropot je prenehal in z motorja je stopil šjor glava družine, za njim je sedela soproga, iz prikolice motorja, so skočili otroci, moji znanci. Več ponjer smo se skupaj igrali in nabijali pandolo, bosi na gramozu parkirišča pod gostilno. Na severnem delu placa vzhodno od stavbe so stari moži tukli balince za en litro. Plačal je kdor je izgubil partido, a pijani so bili vsi, po nekaj partidah, oziroma litrih. Zamenjala jih je druga ekipa, ki pa je tudi kmalu omagala po istem receptu. Ten pr balinc placu so se vrteli na kolcih 3 prasci in počasi menjavali kolor. To so bile velike žvali, nek kot danes tisti mikeni odojki, a so vse prodali. Bili so pač časi, ko so bili prasci na pečeni na žaru veliki, cene pa majhne. Tudi porcije so bile veliko večje kot danes in relativno poceni. Danes je seveda popolnoma nasprotno, prasci mikeni, cene velike.
Ni manjkal niti Janez in njegova sestra, saj je družina Bončina stanovala v 1. nadstropju zahodnega dela gostilne. V tistih časih je, za nas, ime Janez pomenilo, ben pesmo stat, takrat niti on še ni vedel, da mu bodo dolgo let kasneje imenovali Benč. Alora, v gostilni smo izmaknili eno limono, jo prerezali na pol in se postavili pred muzikante z limono v ustih. Trobentaču in saksofonistu, so se začele nabirati sline in sta začela fušati. Seveda smo zbežali preden so prenehali igrati, da ne bi ujeli kakšno žlepo ali cabado u ret. Muzikanti so igrali na odru znotraj lesene ograde pravokotne oblike, na placu vzhodno od stavbe gostilne, vse prepletene z bršljanom, v katero je bil samo en vhod. Plesalci s plesalkami so morali plačati za vstop v ogrado in tako poplačali muzikante, ki niso bili strošek oštirja. Na sredini placa na vzhodni strani gostilne je stal mlaj, visok kakšnih 25 metrov. Na vrhu je bila pritrjena zelena fraska (veje drevesa z listi), pod vrhom pa lesen obroč okoli mlaja. Preden so mlaj postavili so drevo olupili, da je bilo gladko brez lubja in ga namazali s svinsko mastjo ali žajfnco, da je bilo plezanje po njem zelo oteženo. Pod vrhom so z lesenega obroča visele klobase, salame, pršut, bomboni, keksi in pomaranče. Vse te dobrote so čakale junaka, ki bo priplezal po spolzkem mlaju do njih.
Čez cesto v hrib vzhodno od gostilne je stanovala družina Bržan; oče, mati, sinovi, Miro, Roman, Darko in njihova sestra, ki se ji ne spomnim imena. Roman Bržan je nekaj let zaporedoma z lakoto splezal na vrh mlaja in pobral vse kar je tam viselo in ni ga ustavila spolzka minica s katero je bil drog namazan. Spominjam se, da je na vrhu mlaja (visok lesen steber), bil obešen pršut, panceta, klobase, sladkarije in pomaranče. Ko so pomaranče padle z vrha mlaja so počile in otroci smo jih pobrali, ker so bile takrat redkost. Enkrat se je tudi pršut ob padcu na tla razpolovil, a so ga Bržanovi zmazali vseeno z užitkom. Gostilna je imela zelo velik vrt in pred vhodom mize s stolicami za goste, kjer v senci pod drevesi sedeli kvartopirci, ki so igrali briškolo in trešete za en litro, za dobljeno partido. Po kakšnem litru so začeli faljavat mote in se kregali kot šintarji. Kaj čmo spomini ne zbledijo, kar tako, temveč se kot star zbledel film vrtijo pred očmi, dokler še dihamo.
Povejmo še na kratko o starodavnem prazniku, ki smo mu mi pravili Mlaj, a mu rečejo tudi Maj in Majenca. Mlaj je simbol prebujanja narave, saj mesec maj zbudi naravo in vse ozeleni, posvečen je bil staroslovanski boginji Maji, po kateri je tudi dobil ime. Starodavni praznik Maj, Mlaj, ali Majenca, se je tudi pri nas v Istri in na Krasu, praznoval v skoraj vseh vaseh in na podeželju. Na večer ob zadnjem dnevu aprila, so po vseh hribih zagoreli kresovi, ki so pregnali še zadnje temačne sile narave. Prve dni maja so slovesno posekali drevo visoko 20 do 30 metrov, ga prinesli v vas in olupili lubje, da je bilo popolnoma gladko. Na vrhu so ga okrasili z zelenjem in barvnimi trakovi, pod vrhom pa naredili enega ali več lesenih obročev pritrjenih na deblo, ki so jih tudi okrasili. Na te obroče so obesili, panceto, klobase, šalam, pršut, sladkarije in zadnje čase tudi pomaranče. Vse te dobrote so čakale na mladca, ki mu bo uspelo priplezati do vrha, po spolzkem deblu namazanem s svinjsko mastjo ali milnico. V vaseh so bile združbe fantov, ki so mlaj postavili in se na pomlad razkazovali brhkim dekletom iz okolice. V tem pomladnem času so se okoli mlaja spletle ljubezni, ki so mlade pare včasih povezale za vse življenje.
Moram pohvaliti mlade ljudi iz Doline, ki so ta praznik oživeli in ga prirejajo vsako leto, da se ne zgubi za vedno. Majenca v Dolini nas povezuje in spominja na to, da smo, Slovenci, še pred okoli 90 leti živeli v skupnem kulturnem prostoru, a nas je, žal, meja, med državo Italijo, Jugoslavijo, kasneje Slovenijo, ločila na Kraševce, Istrijane in Zamejce. Meje v praksi sicer skoraj ni več, a delitev je ostala.
