Prvi Albanci so se v Koper in drugam v Istro, začeli naseljevati v 13. stoletju, vsaj do sedaj znanih ohranjenih podatkih. Večinoma so bili kmetje, rokodelci in ljudje brez poklica. Kot je to že pravilo, so se ohranile le zgodbe premožnih družin, zgodbe vseh ostali so odšle za vedno v pozabo. Koper je bil multikulturno mesto, sicer ne v taki meri, kot sosednji Trst, ker so Benečani in kasneje Italijani, priznavali le pripadnike drugih ljudstev, ki so se poitalijančili, ali vsaj ime in priimek poitalijančili, ostale so namerno ovirali in v najboljšem primeru le zamolčali. Sicer si, italijanski nacionalisti, še danes prizadevajo dokazovati italijanskost mesta Koper.
Največ albanski plemiških druži je prišlo v Koper po zasedbi Albanije od turških Otomanov in po bitki pri Lepantu. Ker so bili že prej zavezniki Benečanov proti Turkom, so jih benečanske oblasti sprejele odprtih rok. Kot na primer družino Docaini, ki so jim dali v last grad Socerb in nekaj vasi skupaj z današnjimi Dekani.
Med najpomembnejšimi družinami, ki so zaznamovale politično, cerkveno in kulturno življenje Kopra, so bile Bruti, Borisi, Dukadjini, Brati, Bruni, Albanese in Albani. Priseljenim albanskim družinam so v Kopru, benečanske oblast potrdile plemiški status, zato so ga ohranile. Člani rodbine Bruti in Borisi so zasedali visoke položaje v mestni upravi in Cerkvi. Najbolj znan med njimi je bil koprski škof grof Agostino Bruti. Njegov portret hranijo v palači koprske škofije v Kopru.
Albanske družine so v starem mestnem jedru Kopra zgradile razkošne palače, ki stojijo še danes. Med njimi palača Bruti, v kateri je danes Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, ter palači Borisi in Brati. Po koprskih Albancih se je še pred 2. Svetovno vojno imenovala celo koprska ulica Calle Albanese “Albanska ulica”. Večina omenjenih albanskih družin je do konca 19. stoletja že izumrla (po moški strani).
Po končani 2. Svetovni vojni, je s področja nove države Jugoslavije, začel prihajati v Koper nov val Albancev. Sicer ne več iz Albanije, temveč s Kosova, Makedonije in delno Črne gore, kjer živijo Albanci še danes. Tokrat niso bežali pred Turki, ali pred kom drugim, temveč so le iskali boljše življenje in svoj prostor pod soncem. Moški so se sprva zaposlovali predvsem v deficitarnih in fizično zahtevnih poklicih; v gradbeništvu, industriji, obrti ter v Luki Koper. Albanske družine so bile znane tudi po odpiranju manjših zasebnih obratov, kot so bile slaščičarne, pekarne in stojnice s prodajo sadja in zelenjave. Prvemu zaposlenemu članu, je kasneje sledila celotna ožja in širša družina, kar je vodilo do oblikovanja močne in povezane albanske skupnosti v Slovenski Istri.
vstalih (Accademia dei risorti), iz 17. stoletja, “Memorie sacre e profane dell’Istria” (Svete in posvetne starožitnosti v Istri) Z naslenjimi besedami: “DOCAÎNÎ ali kot nekateri zapisujejo DVCAGÎNÎ, gospodje DOCAGÎNE, nekdanje kneževinev Albaniji, sedaj Sandžaka, in gradu sv. Socerba v Istri).
Nekateri, ki so le bežali pred revščino so bili brez poklica in so poprijeli za vsako delo, ki jim je omogočalo preživetje. Drugi premožneješi, kot recimo zlatarji in slaščičarji, so v mestu odprli svojo dejavnost. Uspevali so dolgo let s prodajo slaščic in sladoleda v Čevljarski in Kidričevi ulici. Zagotovo se bo moja generacija spomnila “Zelenca” v Kidričevi, ki ga žal ni več.
Danes albanska skupnost v Kopru aktivno ohranja svojo kulturno dediščino in zgodovinske vezi z mestom, predvsem preko delovanja Kulturnega društva Iliria, ki redno sodeluje pri raziskovanju in obujanju spomina na stare albanske plemiče v beneškem Kopru.
Na različne, včasih drugačne kulture in ljudstva, ki živijo v našem skupnem mestu in okolici, bi morali biti ponosni, saj nas bogatijo in Koper iz nepomembnega provincialnega mesta naredijo multikulturno mestno družbo.
Ririatto di Antonio I[, capostipite de/ cdsato dei Bruti albanrsi.
Viri:
- brošura “Albanske plemiške družine v benečanskem Kopru” -društvo Ilirija
- knjiga “Albanski grofje Ducagini v Kopru: kaštelani gradu sv. Socerba” – društvo Ilirija
- “Poskus umetnostnozgodovinskega orisa palače Bruti v Kopru” – Helena Rosana Saražin
- in drugi viri