Celica številka 14 v drugem nadstropju nekdanjega koprskega zapora je postala bolj znana širši javnosti, ko je v njej živel Rojanski Razparač. A o temu več proti koncu zgodbe. Najprej se sprehodimo po zaporu, ki so ga zgradili Avstrijci in kasneje uporabljala tudi Kraljevina Italija in seveda italijanski fašistični režim. Fašistični novinar Massimo Rota, se je julija leta 1938 sprehodil po zaporu in zapor opisal v časopisu “Il Piccolo”. Zapisal je, da je fašizem v svoji globoki humanosti (profonda umanita) izboljšal razmere v zaporu. Zato je potrebno v člankih nekdanjih fašističnih in seveda tudi naših, sedanjih neonacističnih piarovcih, brati med vrsticami, da izločimo “plevel” od uporabnih zadev, podobno kot odstranjevanje plevela na vrtu.
Z ogromnim poslopjem zaporov, ki ga je pokojna Avstrija, zgradila za vso, tedanje Avstrijsko Primorje, Istro in Dalmacijo, je spremenila veduto srednjeveškega mesta Koper. Massimo Rota se je v zaporih zadržal dva dni in opisal obisk v dveh nadaljevanjih. Ko si je ogledoval mizarsko delavnico, so delili hrano zapornikom. Nekaj zapornikov je, pod nadzorom stražarjev, razdelilo porcije hrane v jedilnico in pred vsako celico v zaporu. Hrana ni bila vključena v oskrbo jetnikov, temveč so sestavine nabavili z denarjem dela zapornikov, ali prispevkov svojcev. Ker zaporniki niso zaupali, o porabi denarja na njihovih računih, vodstvu zapora, so vsak dan objavili seznam kupljene hrane in za to porabljen denar. Zaporniki brez denarnih sredstev hrane niso dobili, navkljub “globoki humanosti” fašističnega režima. Massimo Rota poroča, da je videl, kako so v celico z 10 zaporniki dostavili le 7 porcij hrane. Eden izmed izmed zaprtih v celici, je pri tistih, ki so hrano prejeli prosil za delež hrane, ki jo je razdeli trem, ki je niso prejeli.
V delu pritličja so bile izolacijske in kazenske celice, ločene iz sredinskega dvorišča z vrati iz železnih rešetk. Ob obisku je bilo le par jetnikov v izolacijskih celicah, kamor so zaprli vse jetnike 5 dni preden so bili izpuščeni iz zapora, da v tem času ne bi imeli kontaktov z ostalimi zaprtimi. V drugem nadstropju je bila ambulanta, v predelu, ki je bil osvetljen z dveh strani, da je bilo dovolj dnevne svetlobe. Zdravstvena ambulanta je imela 3 večje sobe z okni in dve manjši izolacijski sobi, vse opremljeno z najnujnejšo zdravstveno opremo. Zapornikov, ki bi simulirani bolezen, je baje bilo malo, ker bi s tem izgubili delo, ki je prinašalo večje ugodnosti. Rota pove, da so zaporniki mirni in ubogljivi, zato ker stražarji in drugo osebje zaporov zelo lepo ravna z zaporniki in higiena je vrhunska. Cerkev, oziroma prostori za verske obrede so v pritličju, to je tudi edini prostor, kje so lahko zaporniki, istočasno, zbrani vsi skupaj. V stavbi je tudi šola in v šolski avli knjižnica z knjigami različnih žanrov, ki so jih podarili različni posamezniki in združenja iz Kopra in od drugje. V šoli so redna predavanja, kot v javnih šolah in po končanem šolanju, zaporniki, ki se šolajo, prejmejo veljavne diplome, na katerih ne piše, da izvirajo iz zapora. No vsaj tako pravi Rota. Rota nas želi prepričati, v skoraj pravljične razmere v koprskem zaporu, kar je seveda njegova naloga fašističnega propagandnega pisca. Ne omenja oporečnikov fašističnega režima, niti političnih zapornikov. Zamolči zasliševanja z grozovitim mučenjem oporečnikov fašizma. A to vemo iz drugih zanesljivih virov.
Kot smo zapisali na začetku, je bila v prvem nadstropju celica številka 14, v kateri je zaporno kazen preživljal Julij Födransperg znan kot Razparač iz Rojana (Roiano). Leta 1908 je en Triještin, kot ponavadi lovil sipe s fošino ob obali pristanišča in pri pomolu opazil na dnu nekaj belega. Nabodel je bel zavoj s fošino in ga potegnil iz morja. Ko je odvil blago zavoja se mu je prikazala ženska glava. Obvestil je oblasti pregona, ki so začele preiskavo. Kasneje so našli še druge zavoje na različnih lokacijah po mestu in v vsakem je bil drugi del ženskega telesa. Kasneje so ugotovili, da je razparač Julij Födransperg, žensko s katero je tedaj živel, razkosal s sekiro. Sledil je proces na sodišču.
Po štiridnevnem procesu je porota razglasila obsodbo. Julija Födransperga so spoznali za krivega umora Lucienne Fabry in goljufije pri škofijskem ordinariatu in ga obsodili na smrt z obešanjem. Födransperg je cesarja prosil za pomilostitev. Junija 1909 je dobil odgovor, da so mu smrtno obsodbo spremenili v dosmrtno prestajanje zaporne kazni. Poslali so ga v koprsko kaznilnico, ki je danes sicer ni več. V koprskem zaporu ni bil v strogem zaporu, kot bi se spodobilo za takšno pošast, temveč je imel privilegiran položaj. Glede na to, da je potoval po tedanjih državah bližnjega vzhoda in Sredozemlja in govoril 7 jezikov in bil pismen, ter razgledan, so ga v koprskem zaporu uporabili za pisarniška dela. Torej je v zaporu živel veliko bolje kot večina zapornikov, ki so zagrešili manjše zločine, ali bili le oporečniki oblasti. Ker je že prej bolehal za tuberkulozo, ki je bila, tedaj, še neozdravljiva bolezen, ni živel dolgo. Umrl je leta 1913 v koprskem zaporu.
Kdor želi izvedeti podrobnosti iz primera razparača iz Rojana, si lahko prebere raziskavo tega primera, ki jo je temeljito opravila Bojana Jovič (Academia.edu)
Viri:
– časopis Edinost,
– časopis Il Piccolo,
– Bojana Jovič – Razparač iz Rojana Primer Julija Födransperga iz leta 1908 v luči časopisja,
in drugi viri