Ko pomislimo na Trst in njegovo okolico, se nam pred očmi pogosto izrišejo podobe jadranskega morja, gradu Miramar in živahnih mestnih trgov. A prava duša Tržaškega in širšega Krasa se skriva globoko v njegovi zemlji – v kraškem kamnu. Stoletja rudarjenja so izoblikovala ne le lokalno arhitekturo, temveč tudi identiteto tamkajšnjih ljudi. Med vsemi zgodovinskimi najdišči pa posebno mesto zaseda Rimski kamnolom (Cava Romana) pri Nebrežini (Aurisina). Tržaški Kras je prepreden z opuščenimi in delujočimi kamnolomi. Lokalni apnenec, znan po svoji trdnosti, elegantni sivo-beli barvi in odpornosti na vremenske vplive, je bil skozi zgodovino izjemno cenjen.
Zaradi izjemne kakovosti so ta kamen izvažali po celotnem rimskem imperiju, kasneje pa je krasil palače na Dunaju, v Budimpešti in celo v Gradcu. Danes so številni manjši kamnolomi prerasli v naravne rezervate ali plezališča, nekateri pa ostajajo spomeniki industrijske dediščine, ki pričajo o težkem delu kamnosekov (potočnikov).
Med vsemi kamnolomi ima Rimski kamnolom (Cava Romana) v Nebrežini status živega muzeja. Gre za enega najstarejših in zgodovinsko najpomembnejših kamnolomov v Evropi, ki neprekinjeno deluje že več kot dve tisočletji. Zgodovina Cave Romane se je začela v 1. stoletju pred našim štetjem, ko so Rimljani prepoznali vrhunsko kakovost tukajšnjega apnenca (znanega kot Aurisina Granitello in Fiorito). Kamen so uporabljali za gradnjo bližnjega Ogleja (Aquileia), ki je bil takrat eno najpomembnejših mest cesarstva. Iz tega kamna je zgrajen tudi znameniti Teodorikov mavzolej v Raveni, katerega mogočna kupola je izklesana iz enega samega, 300 ton težkega kosa Nabrežinskega kamna.
Svoj ponovni razcvet je kamnolom doživel v 19. stoletju pod Avstro-Ogrsko monarhijo, ko je Trst postal glavno pristanišče imperija, Dunaj pa se je širil z mogočnimi stavbami vzdolž Ringstraße.
Čeprav v delu kamnoloma še vedno poteka izkopavanje vrhunskega materiala, se je Rimski kamnolom (Cava Romana) v zadnjih desetletjih odprl javnosti in kulturi. Tehnika rezanja kamna se je skozi stoletja drastično spremenila, od rimskih lesenih klinov, ki so jih močili z vodo, da so nabreknili in razklali skalo, preko eksplozivov, do današnjih modernih diamantnih žic, ki režejo kamnite bloke z milimetrsko natančnostjo.
