V Istri so bili, še pred 75 leti in v preteklih stoletjih, najcenejši prevozi potnikov z lesenimi ladjami. Kar ni nič nenavadnega, saj so se kronisti, v tistih časih, pritoževali nad ne vzdrževanimi in slabimi cestnimi povezavami, ki so večinoma bile prej steze, kot ceste. Ker večina “cest” ni bila prevozna z vozovi, je tovorni promet potekal s tovornimi osli in mulami. V koprski mestni upravi, so imeli izvoljenega uradnika, ki je bil zadolžen za ceste, a je denar namenjen gradnji in vzdrževanju cest poniknil v žepih mestnih veljakov. Veliko nam pove tudi podatek, da je v času, ko je Trst blokiral promet med Koprom in Kranjsko, po enem tednu čakalo 80.000 tovornih oslov, da se konča blokada. Blokade je bilo kmalu konec, ker so Benetke z vojaškimi galejami blokirale morski promet do in iz Trsta, a o tem smo že pisali bolj podrobno. Povejmo še, da je bil ob večjih deževjih poplavljen most čez reko Rižano, ali ga je reka celo odnesla in v tem času, je bil cestni promet med Istro in Trstom prekinjen.
Zaradi teh težav s cestami, se je v Istri razvil tovorni in potniški promet z ladjami, ki so se jim v 19. stoletju pridružili še parniki. O tem sva z Borisom že veliko pisala. Prevoz z lesenimi ladjami in jadrnicami, je bil, navkljub konkurence parnikov, še vedno najcenejši. Bilo je veliko podjetij in posameznih lastniški ladij, ki so bile zaradi manjših stroškov konkurenčne. Z manjšimi barkačami so prevažali potnike in tovor na krajših razdaljah, kot je na primer, Koper Ankaran, z večjimi pa na večje razdalje, med istrskimi mesti.
Ko je na Porečanki – Parenzani, leta 1935, vlak odpeljal zadnjo vožnjo, je potnike že vozila lesena ladja Rex, na fotografiji. Izvirna zbledela fotografija je iz družinskega albuma Marise Pitacco. Izvirno fotografijo sem povečal, restavriral in pobarval, tudi s pomočjo UI. Lesena barka Rex je bila prva barka, ki jo je kupil piranski konzorcij, za morske prevoze, ob ustanovitvi leta 1935. Prevažala je potnike na liniji Trst – Piran, z vmesnimi postanki, tudi v Kopru, Če je bilo dovolj potnikov. Na fotografiji, nastali med letoma 1935 in 1936, vidimo da prevozniku ni manjkalo strank, iz česar lahko sklepamo, da je bil med najcenejšimi ladjarji, prevozniki potnikov.
Danes, je vse drugače, saj preden bi kupil karto, šel na barko in počakal da odpluje iz Kopra v Izolo, ali Piran, bi že pil kapučin v Piranu, ali Izoli, kamor bi se hitreje pripeljal s svojim avtom, ali skuterjem. Javni prevozi pa so itak nezanesljivi, ali jih sploh ni, pa ne zaradi slabih cest, kot nekoč, temveč zaradi državnih in občinskih birokratov, ki so v zadnjih desetletjih javne prevoze med obalnimi mesti zanemarili in zmanjšali na minimum.
