O tem, kako smo in so živeli z morjem še nismo povedali, čeprav je vila Romano in še večina drugih, bila zgrajena prav zaradi bližine morja in prijetne klime poleti. Morje niso izkoriščali samo bogatejši, temveč vsi prebivalci.
Na obrežje je morje prineslo marsikaj, a vse kar je bilo leseno, od vej dreves, desk od bark, do lesenih kašet, so vse pobrali in odnesli domov za kurjavo. Takrat še ni bilo plastike in je bilo marsikaj za kar se danes uporablja plastika, iz lesa. Po poletni tramontani je morje prineslo tudi kakšno barko, a se je lastnik hitro našel, razen enkrat, ko smo po nevihti v morju našli sandolin in z njim veslali skoraj celo poletje, dokler nam ga nekdo nu ukradel, ozirom je šel po nabavni ceni. Clelia Romano, omenja tudi še uporabne lesene stebre in deske, ostali les iz morja pa so uporabili za kurjavo.
Tudi morska trava, ki jo zaneslo na obrežje ni dolgo ostala tam, saj so jo kmetje pograbili in na vozovih odpeljali na svoje njive, kot dobro gnojilo. Še nekaj desetletij nazaj so prebivalci Žusterne in Prov počistili morsko obrežje sebi v korist. Sedaj pa prav tisti, ki v trgovskih centrih kupujejo hrano, pijačo in drugo v plastični embalaži, organizirajo čistilne akcije, s katerimi le malo operejo svojo vest.
Kmetje so pred trgatvijo vozili lesene sode, brente in karatele, v morje namakat, da so štenjali, oziroma tesnili. Takrat sodov niso razkuževali z žveplom, ker so klor in druge snovi v morju dobro razkužili sode. Pokojni Ugo Norbedo, mi je pravil, da je v času pred trgatvijo, ob morju, stražil finančar. Namreč za časa Kraljevine Italije, je sol spadala pod državni monopol, solin v Kopru ni bilo več, zato so kmetje odnesli domov morsko vodo, jo kuhali, da so dobili sol, ki je ostala na dnu posode zastonj. Vzeti iz morja štenjak (vedro) vode ni bilo dovoljeno, za to so bile celo predpisane visoke kazni, s čimer so želeli zaščititi državni monopol s soljo. Iz morja si takrat lahko vzel skoraj vse, le morske vode ne.
V Žusterni ni bilo ribičev, le kmetje in nekaj počitniških vil bogate gospode. Večinoma so ribe lovili otroci in mladina, a mladim iz bogatih družin je bilo lažje. Kot piše Clelia Romano, so leta 1915 še največ uporabljali fošino za sipe, a tudi kakšen kalamar je naletel. Pri Romanovih so imeli tudi vrše in parangal s 100 trnki. A brez ješke (vabe) ni šlo, a najboljša vaba so bili morski črvi in njihovo nabiranje je bilo, kot je tudi danes, zamudno. Dve najboljši poziciji za nabiranje morskih črvov, sta bili v plitvini v Semedeli in na plitvini ob izlivu hudournika v morje v Žusterni. Danes sta obe plitvini zasuti in ju ni več. Ostala je samo še plitvina na Reksu, kjer se ob večjih osekah morje umakne 20, do 30 metrov od obale in odkrije morsko dno. Tam so ob velikih osekah nabirali morske voleke in školjke. Oni, kot mi kasneje, smo tam ob osekah lovili velike rake grancipore, ki jih je danes veliko manj. Na področju med današnjim Moletom, ki ga leta 1915 še ni bilo, so razbijali mehke plasti laporja na dnu, kjer je bilo veliko morskih dateljnov (prstaci), danes to ni več dovoljeno. Mi kot otroci smo to še delali.
Romanovi so ulovili veliko rib, večinoma jih je ulovill Giulietto, brat od Clelie, ki je tudi nabral morske črve. Domov je prinašal guate, lebe, špare, šievole, pice in druge ribe. Včasih jih je bilo toliko, da so jih prodali, ker skrinj in hladilnikov ni bilo. Nekega dne leta 1915 so ulovili kar nekaj kilogramov rib in zanje dobili 73,5 avstrijskih kron. Denar so uporabili za novo barko. No danes žal ni več take raznovrstnosti in izobilja rib, kot pred 100 in več leti. Pred obrežjem Žusterne in Prov so koprski ribiči lovili večinoma guate z vršami. Na špago so imeli navezane majhne lesene vrše kvadratne oblike, ki so jih spustili na dno. Na špagi, oziroma vrvi, je bilo do 50 takih vrš. Naslednji dan so vrše izvlekli iz morja iz njih pobrali ujete guate, ki so bili takrat, kar cenjena riba in jih prodali v Kopru.
Pri Romanovih so ribe cvrli v olju, ali jih pekli na žaru. Velikokrat so skuhali brodet s polento, tako da hrane iz morja ni manjkalo. Nekatere druge družine so imele rade morske polže na solato. Nabrali so morske polže, razbili hišico, odstranili črevesje in meso polžev dali v vinski kis z začimbami in tako pustili 24 ur. Naslednjega dne so meso polžev oprali in jih začinili z olivnim oljem in vinskim kisom. Sam sem kot otrok take jedel in lahko rečem, da ni bilo slabo. Revnejši s hriba so ob oseki pobirali morske voleke in jih skuhali z začimbami, čebulo in česnom, kot nekakšen golaž s polento. Ko sem pobiral šparglje na klifu nad Reksom sem naletel na cele kupe hišic morskih volekov, ki so jih odvrgli.
Kakorkoli že, za večino takrat življenje ni bilo lahko, a za bogato manjšino, pač kot vedno vsega dovolj in še več…
Vir “C’era una voltaCapodistria” Clelia Romano.