Danes je pri nas, verjetno, več Turkov, kot v časih turških vpadov, a ti niso plenilci kot nekoč, temveč gradijo ceste in železnice. Danes v Istro plenilci prihajajo iz notranjosti Slovenije, a pustimo to. Vzpon Otomanov se je začel leta 1453, ko so po dolgem obleganju zavzeli Bizanc, oziroma Konstantinopel. Obleganje je trajalo dolgo, pri čemer je imela levji delež benečanska najemniška vojska. Beneška republika se je na morju, z zmagami in porazi, dobro upirala Turkom, medtem, ko na kopnu ni bilo tako. Turki so po zavzetju Konstantinopla, imeli odprto pot v Evropo. Razmeroma hitro so zavzemali državice Evrope, a tudi drugje se je otomanski imperij hitro širil. Že v Grčiji, na Kreti in v Albaniji so ogrožali benečanske posesti, ki so padle pod njihovo oblast. Turška vojska je že leta 1469 prodrla na današnje ozemlje Slovenije. Oplenili so številna naselja in prišli vse do Podgrada v Istri.
Leta 1471 je večja turška vojska prišla na Kras, v okolico Trsta in oplenila vse vasi v okolici, Tržačani so imeli samo 350 vojakov, ki so sicer napadli turški tabor in imeli velike izgube. Del turških vojakov je izpred Trsta nadaljevalo plenjenje vse do Kopra, kjer so na podeželju vse oplenili, odpeljali veliko živine in zajete prebivalce v suženjstvo. Slovensko prebivalstvo na podeželju in v vaseh je bilo prepuščeno samo sebi, zato so začeli z gradnjo “taborov”, kot je pri nas, še danes vidno obzidje okoli cerkve v Hrastovljah. Utrjena tabora sta bila še v Rožarju in Kubedu. Vaščani vasi pod Kraškim robom, v bližini kraških jam, kot sta Osp in Podpeč, so pred vhodom v jami zgradili obzidje. Tja so se zatekli pred prihodom Turkov. Na Kraškem robu so zgradili celo vrsto opazovalnih stolpov za signalizacijo in hitro obveščanje o prodirajoči turški vojski. Od teh so ostanki dveh še danes vidni nad vasjo Črni kal in nad vasjo Podpeč. Lastniki zemlje v mestih in graščaki v gradovih so gradnji zaščite vaščanov pred Turki nasprotovali. Celo več. Iz leta 1515, se je ohranil dokument v katerem zemljiška gospoda zahteva, da se vaški obzidani tabori porušijo, ker bi organizirana zaščita vaščanov, pred turškimi plenilci, lahko bila uporabljena za upore proti zemljiški gospodi. Kar se je kasneje tudi dogajalo med kmečkimi upori.
Leta 1471 so prodrli do Gorice in v Furlanijo, kar je ogrožalo Benečane. O Turkih, ki so prodirali po kopnem so imeli zelo malo in še to nezanesljivih podatkov, zato se je njihova tajna obveščevalna služba skušala bolje organizirati, z novimi obveščevalnimi agenti na Balkanu. Eden najbolj uspešnih agentov benečanske obveščevalne službe, proti koncu 15. stoletja, je bil Koprčan Giacomo de Lepori. Alvise da Mula, koprski podestat, je avgusta leta 1499 poslal Giacoma Leporija v Bosno proti mestu Jajce, da bi izvedel več o Osmanskih Turkih. Giacomo je spretno uredil celo mrežo špijonov, ki so mu poročali o premikih sovražnika v Bosni in na Hrvaškem. Od obveščevalca z imenom Martin je izvedel, da ima Skederbeg v Bosni samo 5.000 vojakov, a 2 druga obveščevalca, sta mu sporočila, da Skenderbeg nima več kot 6.000 vojakov in, da je poslal prošnjo sultanu za več vojakov, da bi se odpravil proti Benetkam, kar so bile za Benečane zelo koristne informacije.
V naslednjih letih je bilo še veliko turških vpadov. Leta 1476 so 4 mesece plenili po ozemlju današnje Slovenije in vdrli celo v Furlanijo, ker so želeli oslabiti Benečane. Leta 1477 je 10.000 konjenikov imenovanih akindžije spet plenilo in požgalo preko 100 vasi, a so se novembra umaknili v Bosno, ker so Benečani zbrali večjo vojsko za napad nanje. Leta 1478, je zaradi pomanjkanja hrane v Bosni prišlo v naše kraje in tudi v Furlanijo 30.000 turških vojakov. Leta 1482 so spet vdrli v Istro in požgali vasi Semič, Draguč, Roč in Hum. Leta 1499 so plenili okoli Podgrada in napredovali vse do Trevisa. S seboj so odpeljali le dečke stare okoli 14 let, ki so jih vzgojili za Janičarje. Po letu 1526 turški vpadi niso bili več tako uničujoči, ker se je izboljšalo obveščanje in organizirana obramba prebivalstva. Leta 1533 je nadvojvoda Ferdinand podpisal premirje s Turki in za nekaj časa so se končali 10 letni pogosti turški vpadi na naše ozemlje.
V časih turških vpadov so nekateri ostali in se naselili pri nas, na to nas spominja vas z imenom Turki.
Zadnji turški pohod v naše kraje se je zgodil leta 1559 in šele po petih letih plenjenja, so se vrnili v Bosno. Po tem večjih vpadov Turkov v naše kraje ni bilo več, a strah pred Turki je ostal še dolgo let, oziroma, par stoletij.
Viri:
- Klemen Pust, Darko Darovec “Beneška obveščevalna dejavnost na območju vzhodnega Jadrana v letu 1499”
- Jure Grčar “Turški vpadi v slovenske dežele” diplomsko delo
Foto album
